SVETOVALNA SLUŽBA
Osnovna področja dejavnosti
Otroci s posebnimi potrebami
Svetovalni kotiček

OPTIMALNA VZGOJA

Datum objave: 16.04.2018

Otroci, ki so bili vzgojeni v ljubezni in disciplini, imajo o sebi pozitivno sliko, imajo pa tudi razvito samodisciplino.

 
Glede na način, na katerega so vzgajali njih, se starši delijo na tiste, ki so zadovoljni s takšno vzgojo, in tiste, ki jim ni po volji. Prvi, torej zadovoljni, so nagnjeni k temu, da tudi sami ravnajo enako. Tisti drugi pa nikakor nočejo ponavljati modela svojih staršev in iščejo nove oziroma boljše načine. Problem, pred katerim se znajdejo, pa je to, da se pojavlja vrsta zelo različnih novih načinov vzgoje. Med seboj so pogosto kontradiktorni, mi pa jih uvrščamo v zelo raznoliko skupino, ki bi jo lahko poimenovali »sodobna vzgoja«.

Za vse te nove načine znotraj kategorije sodobna vzgoja je značilno, da so logični. Tako je za nekoga, ki ni bil zadovoljen, ker mu starši v otroštvu niso izkazovali dovolj ljubezni, in je prepričan, da ima zaradi tega v odraslem življenju nekatere probleme, povsem logično, da te napake ne bo ponavljal pri svojih otrocih, temveč jim bo ves čas dajal kar se da veliko ljubezni. Tako kot je za posameznika, čigar otroštvo so zaznamovale številne prepovedi staršev in je prepričan, da je zaradi tega odrasel v zavrtega človeka, ki se ne odziva tako, kot bi se moral, povsem logično, da svojemu otroku redko kaj prepove, hkrati pa mu dovoljuje takšno in drugačno vedenje.

To, česar ti starši ne vedo, je, da je mogoče iz ene napake preiti v tisto drugo – nas­protno, ki bo imela za otroka drugačne, a prav tako negativne posledice. Dejstvo, da je določen model vzgoje logično opredeljen, še ne pomeni, da bo njegov končni rezultat zadovoljiv.

Glede na sedanjo zmešnjavo in z njo povezano zmedenost staršev, ki preprosto ne vedo, kako bi morali ravnati, bomo tukaj predstavili tri modele vzgoje, ki obstajajo na tem našem območju: tradicionalni, permisivni in optimalni. Ti trije modeli vzgoje ustrezajo trem modelom, ki jih je leta 1966 opredelila Diana Baumrind. Poimenovala jih je: avtoritarni, permisivni in avtoritativni.

Naša poenostavljena analiza teh treh modelov izhaja iz opredelitve dveh temeljnih stvari, ki ju otroci potrebujejo, da odrastejo v osebe s pozitivno samopodobo in samodisciplino, da odrastejo v samostojne, odgovorne in socializirane posameznike. Ti dve temeljni stvari sta: ljubezen in disciplina.

Ko starši otroku izkazujejo ljubezen, mu dajejo s tem vedeti, da je zanje čustveno pomemben, da je dragoceno človeško bitje. Ob tem si zgradi občutek osebne pomembnosti in pozitivno samopodobo. Ker mu dajejo starši vedeti, da ga sprejemajo, pripelje takšno izkazovanje ljubezni do tega, da otrok sprejme samega sebe in da se v njem prebudijo občutja, kot so ljubezen do samega sebe, samospoštovanje in zaupanje v lastne sposobnosti.

Kadar starši disciplinirajo otroka, počnejo s tem dve zelo pomembni stvari. Po eni strani ga učijo, kakšna je razlika med dovoljenim in prepovedanim vedenjem, kar pomeni, da ga učijo, kako naj brzda svoje želje in impulze, pa tudi tega, kako naj te svoje želje in impulze zadržuje znotraj dovoljenih okvirov vedenja. Po drugi strani ga učijo delati tiste koristne stvari, ki so zanj neprijetne in ki jih zaradi tega noče početi. Tako mu pomagajo, da si pridobi različne navade – od higienskih navad, vzdrževanja reda, vse do učenja in različnih drugih delovnih navad. Otrok, ki je vajen delati določene stvari, do teh dejavnosti nič več ne čuti odpora, zato bi lahko rekli, da takšne navade varčujejo njegovo energijo.
 

Discipliniranje poteka ob neizbežnem konfliktu med otrokom, ki ga vodi njegova biologija oziroma »načelo ugodja«, in starši, ki zastopajo človeško družbo v želji, da bi otroka socializirali in mu vcepili »načelo realnosti«. Temu konfliktu se je nemogoče izogniti. Če oče oziroma mati želi, da bo njegov oziroma njen otrok socializiran, mora v tem konfliktu prevladati. Kadar eden od staršev prevlada, se otrok podredi, pri čemer je treba poudariti, da je v korenu besede »podrejanje« beseda »red«. V prvih fazah podrejenosti se je nemogoče izogniti krajšemu obdob­ju, v katerem je otrok zmotno prepričan, da ga starši, ki si ga podrejajo, nimajo radi.

V modelu vzgoje, ki smo ga poimenovali tradicionalni prav zaradi tega, ker je to tradicionalni model v Sloveniji, je mogoče razbrati, da je njegova formula: discipliniranje brez izkazovanja ljubezni. Takšni starši svojo ljubezen pogojno izkazujejo z redkimi pohvalami, kot je »priden« oziroma »pridna«. Ker otrok posplošuje starše in tudi odnos, ki ga imajo do njega, to isto stališče prevzame kot odnos do samega sebe. Končni dosežek takšne vzgoje so pretirano socializirani posamezniki. Iz njihove samodiscipline izhaja visoka produktivnost, vendar sami nimajo stabilne pozitivne samopodobe.

Permisivni model vzgoje je nastal kot odziv na tradicionalni model, njegova formula pa je ljubezen brez discipliniranja. Starši otroku nenehno izkazujejo ljubezen, poskusi discipliniranja pa so neuspešni, ker se starši v konfliktnih situacijah umaknejo in popustijo otroku. Končni dosežek tega modela so osebnosti z zelo pozitivno samopodobo, a brez razvitih sposobnosti in dejanskih uspehov, ki bi tak­šno pozitivno samopodobo upravičevali.

Formula optimalne vzgoje je ljubezen + disciplina. Tako vzgojeni otroci imajo o sebi pozitivno sliko, imajo pa tudi razvito samodisciplino, ki jim bo pomagala zgraditi srečno življenje. Poleg tega se tako vzgajani otroci naučijo, da konflikt ni zanikanje ljubezni, kar je zelo pomembno za njihovo bodoče duševno zdravje.
 
VIR: https://www.delo.si/mnenja/kolumne/optimalna-vzgoja.html

Televizija je lahko dobra za otroke, a o vsebinah se je treba z njimi pogovarjati

Datum objave: 19.03.2018

Medijska psihologinja dr. Maya Götz obvlada televizijo, še posebej njene programe za otroke, spozna pa se tudi na druge medije in tehnologije. Na bavarski televiziji Bayerischer Rundfunk vodi Centralni inštitut za otroke in izobraževalno televizijo, a je tudi vodja mednarodne fundacije Prix Jeunesse, v kateri si prizadevajo, da bi otroci po vsem svetu imeli dostop do kakovostnih televizijskih programov.

Kot raziskovalka medijev je analizirala številne oddaje. Kot mama enajstletnice se je tudi sama soočala z vprašanji in dilemami, na katere iščejo odgovore sodobni starši. Mayina hči je denimo želela spremljati oddajo Naslednji nemški topmodel, prav tisto, za katero je Maya kot raziskovalka ugotovila, da lahko spodbuja motnje hranjenja pri mladih dekletih.

Preudarna in razgledana strokovnjakinja je razmislila, kaj naj naredi, nato pa se odločila, da jo bosta gledali skupaj in da se bosta ob njej pogovarjali o njihovih družinskih vrednotah ter o sporočilu, ki ga oddaja širi mladim.

»Čas za otroke je lahko tudi čas, ki ga preživimo skupaj ob gledanju televizije. Če se z njimi še pogovarjamo, lahko izvemo marsikaj o tem, kaj se jim podi po glavi v tistem trenutku,« pravi nasmejana in umirjena sogovornica, ki je prepričana, da se moramo v življenju veliko naučiti in odkriti. Pomagamo si z zgodbami in televizija je še vedno njihova osrednja pripovedovalka. A tudi televizije ne sme biti preveč, saj skupaj z drugimi napravami nenehno stimulira možgane.

»Možgani prejemajo preveč dražljajev. Celotna zahodna družba potrebuje čas za meditacijo, sprostitev, počitek.«

V priljubljeni televizijski nanizanki, ki so jo predvajali v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, se glavnemu junaku v ključnih trenutkih vsakdanjega življenja v glavi vrtijo odlomki iz črno-belih filmov, ki jih je gledal kot otrok. Televizija je bila njegova varuška. Je danes televizija še varuška ali so jo nadomestile druge naprave?

Televizija je še posebej za otroke osrednji medij. Drugi ji sledijo, vendar so dodatek, ne nadomestilo.

Druge naprave ne izpodrivajo televizije, ampak jih otroci uporabljajo poleg televizije. Namenjajo jim še dodaten čas.

Glavni junak serije je bil kot otrok zadovoljen. Je torej lahko televizija nekaj dobrega, četudi smo pred ekranom zelo dolgo časa?

Vsak otrok si smisel ustvarja na podlagi izkušenj. Ko odrašča, poskuša razumeti svet, v katerem živi, skozi televizijske podobe in oddaje. Tudi identiteto si ustvarja z njihovo pomočjo. Televizija ima torej lahko zelo veliko pozitivnih učinkov.

Uči nas videti in vedeti stvari, ki jih sicer ne bi. Kar vemo o Siriji, smo večinoma izvedeli prek televizije. Afriko verjetno poznamo predvsem iz televizijskih oddaj.

V življenju se moramo veliko naučiti in odkriti. Pomagamo si z zgodbami in televizija je še vedno njihova osrednja pripovedovalka.

Zgodbe nam pomagajo tudi razumeti, kdo smo. Z njimi odkrivamo najbolj globoka sporočila; ne le dejstva, ampak vse, kar je pomembno v življenju. S pomočjo televizije smo denimo nemškim otrokom pojasnjevali holokavst.

Kako to mislite, kako si lahko otroci s pomočjo televizije ustvarijo identiteto?

Vsak od nas mora vedeti, kdo je kot osebnost, kot človeško bitje. Bolj ko smo osebnostno zdravi, bolj ko poznamo sebe, boljšo samopodobo imamo, bolj se spoštujemo. Vemo, kaj zmoremo, od kod prihajamo, zakaj se odzivamo, kot se odzivamo, zakaj imamo določene rituale, iz katere tradicije in kulture izhajamo.

Identiteta je pomembna stvar, še posebej za otroke, ki odraščajo v težjih življenjskih okoliščinah; denimo za begunce.

Taki otroci potrebujejo priložnost, da razumejo, kdo so, in da dojamejo, da so vredni že zato, ker so.

Človeška bitja imamo čudovito možnost, da svoje stiske zdravimo tako, da se zatečemo v svet fantazije. Tudi v najbolj težkih situacijah še vedno lahko fantaziramo, da bomo nekega dne zrasli in spremenili svet. Za vstop v ta svet fantazije danes uporabljamo televizijo, včasih smo knjige, še prej zgodbe ki so si jih ljudje pripovedovali iz roda v rod. Te nam sporočajo, da se da iti tudi skozi najtežja obdobja in da lahko kljub težkim preizkušnjam odrastemo v sposobne odrasle; da je možno biti srečen.

Otroci v šoli ali doma velikokrat slišijo, da ne zmorejo tega ali onega ali da niso dovolj dobri. Potem se lahko zatečejo k risankam, ko so mlajši, ali k nanizankam in video igricam, ko so starejši. Te so zanje še posebej pomembne, saj tam lahko spremenijo vsaj svoj mali svet.

Kot človeška bitja potrebujemo ta občutek kompetentnosti, občutek, da smo vredni in da lahko nekaj naredimo. Če otroci tega ne morejo doseči v resničnem svetu, se bodo zatekli v svet medijev in naprav.

Otroci si identiteto ustvarjajo s pomočjo televizije. Vir: Pixabay.

Otroci si identiteto ustvarjajo s pomočjo televizije. Vir: Pixabay.

Ali lahko starši prepoznajo kakovostne oddaje, ki so primerne zanje? Jih lahko spodbudijo, da se bodo odločili zanje?

Vaša država ima javno radiotelevizijo, ki na najboljši možni način ustvarja oddaje za otroke in ne za denar. Na javni RTV imajo zaposlene profesionalce, ki iščejo najboljše, kar je na voljo na trgu.

Disney, na primer, pa je podjetje, ki služi milijarde dolarjev z vsakim filmom, torej je jasno, da dela za denar. To ne pomeni, da so v njem zaposleni slabi ljudje, ampak le, da delujejo v skladu s svojimi vrednotami, ob tem pa hočejo še zaslužiti.

Kaj pa risanke? So tudi te primernejše na javni RTV?

Izbirajo jih z drugačnimi motivi. Javno RTV plačujemo, da dela najboljše za javnost, zato bodo ustvarjalci izbrali programe, za katere verjamejo, da so dobri za otroke. Morda na prvi pogled ne bo opazno, zakaj so izbrali določeno oddajo, ampak če boste k gledanju pristopili z vidika otroka ali če boste otroku dovolili, da pojasni, zakaj mu je všeč oddaja, boste bolje razumeli, kaj je v tej oddaji drugačnega, boljšega, primernejšega.

Kakšne zgodbe televizija danes predaja otrokom?

Zelo različne. In pomembno je vedeti, da odrasli te zgodbe pogosto težko razumemo. Vzemimo za primer risanko Spuži kvadratnik. Ko jo gledamo kot odrasli, morda pomislimo: Ojoj, to je pa res neumno. Če pa jo pogledamo pobližje, vidimo, da govori o eksistencialnih težavah otrok.

Lahko jo gledamo za zabavo, ampak po drugi strani je v posameznih epizodah veliko tem, s katerimi se soočajo odraščajoči fantje. Želim mišice, pa jih nimam. Želim skrbeti za svojo domačo žival, a jo pozabim nahraniti. Vse te pomembne  življenjske teme so pospremljene z obilico zabave, kar je za te fante zelo pomembno. Niso prisiljeni, da ob gledanju nekaj čutijo, po drugi strani pa se lahko soočijo s pomembnimi vprašanji.

Spužijeva tovarišija. Vir: Pixabay.

Spužijeva tovarišija. Vir: Pixabay.

Če je Spuži za fante, kaj je za punce? Potrebujejo drugačne risanke, želijo gledati drugačne risanke?

Najbolje bi bilo, če bi imeli paleto risank; če bi v njih ponujali več stereotipov. Kajti vse to so stereotipi. Težava je, da tržišče ponuja roza barvo za punce in modro za fante. Za fante ustvarjajo risanke s superjunaki ali smešnimi izgubami, za deklice risanke s punčkastimi puncami. Tisti, ki jih ustvarjajo, pač menijo, da morajo biti punce blond suhice.

V risankah bi morali ponujati različne dekliške like, ne samo lepe suhice, ampak tudi tiste malo bolj fantovske punce; tiste, ki rade plezajo na drevo in se igrajo z roboti.

Otroci bi potem lahko izbirali, kaj bodo gledali; lahko bi se odločili, kateri so njihovi najljubši liki. Tako pa je ponudba omejena in stereotipizirana in vsi ne najdejo vedno likov, s katerimi bi se poistovetili, ki bi jim bili všeč.

Starši so pogosto v dilemi, koliko gledanja televizije naj še dopustijo. Nekateri so celo zelo ponosni, če otrokom ne dovolijo, da gledajo televizijo.

Predvsem morajo biti pozorni na to, kaj otroci gledajo. V osrednjem programskem terminu je veliko oddaj, ki niso primerne za otroke. Zaradi teh lahko postanejo zelo prestrašeni. V njih vidijo stvari, s katerimi se ne morejo soočiti, denimo vsebine, ki so povezane s spolnostjo in spolnimi organi. To je za mnoge otroke že preveč. Šele ko so stari okoli devet ali deset let, strah uplahne. Potem jih ob gledanju obhaja predvsem nelagodje.

Enako velja za nasilje. Zaradi nasilnih prizorov jih je lahko zelo strah. V prizorih, v katerih nekoga ustrelijo, kjer lije kri, je veliko napetosti in lahko jih začnejo mučiti nočne more. Naredili smo veliko študij in ugotovili, da so to za nekatere otroke zelo travmatične izkušnje.

Pozorni pa morajo biti seveda tudi na čas, ki ga otroci preživijo pred ekranom. Televizija je zanje zelo vznemirljiv medij. Z liki se poistovetijo veliko bolj kot mi, odrasli. Čutijo vse, kar čutijo oni, še posebej, če je to, kar vidijo, zanje novo. Odrasli smo se naučili, da gledamo še en zločin. Vzpostavljeno imamo distanco. Otroci pa se v take prizore zelo vživijo, in če jih gledajo preveč časa, lahko postanejo zelo vznemirjeni, slabe volje in jezni.

Otroci si v domišljiji naslikajo različne strahove. Vir. Pixabay.

Otroci si v domišljiji naslikajo različne strahove. Vir. Pixabay.

Toda tako je najbrž z oddajami za odrasle, ne pa z risankami?

Tu nastopi drugačna težava. Če so otroci preveč časa pred televizijo, ne počnejo drugih stvari. Enako se zgodi, če imajo dostop do mobilnega telefona ali tablice.

Otroci tako kot odrasli potrebujejo čas za sprostitev in počitek, pa tudi za zabavo in za to, da počnejo nekaj, kar je dobro zanje. Ampak naučiti se morajo, kako dolgo lahko to počnejo. Pogosto se zgodi, da bi morali delati nalogo, pa tega ne želijo, zato gledajo televizijo. Bežijo stran od stvari, ki jim niso všeč.

Kaj bi svetovali staršem, koliko časa je še dopustno, da otroci gledajo televizijo, da si lahko oni vendarle vzamejo tudi nekaj časa zase?

To je seveda odvisno od družine. V nekaterih je televizija prižgana od jutra do večera, in če jo starši veliko gledajo, jo bodo tudi otroci. Če starši uporabljajo druge naprave in medije, denimo časopis, se bodo tudi otroci sčasoma navadili nanje. Če imaš televizijo prižgano ves dan, težko rečeš otroku, naj jo gleda samo pol ure.

Ko otroci odkrijejo televizijo, jih je treba naučiti, kako naj uporabljajo medije. Na začetku to pomeni, da jo po določenem času ugasnemo. Tudi pravljice, ki jih poslušajo na avdio napravah, so lahko čez čas preveč dražeče. Naučiti se morajo, da izberejo, kar je res dobro zanje in kar si res želijo pogledati.

Se morajo o tem, kar gledajo, z njimi pogovarjati? Ali jih lahko pustijo, da v risankah ali oddajah preprosto uživajo?

Da si vzamemo čas za otroka, lahko pomeni, da skupaj gledamo oddajo in se o njej pogovarjamo.

Dokler so mlajši, jih lahko vprašamo, kaj jim je bilo všeč. Veliko bomo izvedeli o svojem otroku, ker so risanke res povezane s temami in vprašanji, ki jim v določenem trenutku rojijo po glavi. Ugotovili bomo, s čim se soočajo, kaj jim je blizu, za kaj jim je mar. Dobro je, da se o teh stvareh z njimi pogovarjamo. Ko bodo stari enajst, dvanajst let, bodo itak obmolknili, ne bodo več razlagali, kaj se jim podi po glavi.

Odrasli radi stvari ignoriramo ali govorimo, da so brez veze. Včasih so res nepomembne. In če se nam tako zdi, lahko rečemo: Meni pa to ni všeč.

Moja enajstletna hči je recimo hotela gledati oddajo Naslednji nemški topmodel. Veliko raziskav sem naredila prav o njej in med drugim sem ugotovila, da lahko spodbudi motnje hranjenja. A ker je hotela gledati prav to oddajo, smo jo gledali skupaj, se o njej pogovarjali, ugotavljali, da ni normalno, kako ravnajo s tekmovalci. Da se v bistvu nikomur ni treba slačiti pred neznanci, tudi če je to del šova.

Bolj kot smo osebnostno zdravi, bolj kot poznamo sebe, boljšo samopodobo imamo, bolj se spoštujemo. Vir: Pixabay.

Bolj kot smo osebnostno zdravi, bolj kot poznamo sebe, boljšo samopodobo imamo, bolj se spoštujemo. Vir: Pixabay.

Vaša hči vstopa v obdobje, ko je videz zelo pomemben in ko si otroci samopodobo ustvarjajo pod vplivom vrstnikov in medijev. To je potemtakem ravno prava starost za pogovor o vrednotah?

Ja. Čeprav se o vrednotah lahko pogovarjamo tudi s štiriletnikom. Vprašamo, je bilo prav, kar se je zgodilo? Ti je bilo všeč? Zakaj ti je bilo všeč? Kaj o tem meniš? In kar je še dobrodošlo, ko se z njim pogovarjamo, ne gleda televizije.

Na delavnicah in nastopih večkrat poudarite, da so televizijske oddaje narejene, da pritegnejo pozornost in da so očitno pri tem zelo uspešne. Kaj je v njih takega, zakaj so tako uspešne?

Vsak televizijski format je zanimiv na različne načine. Šovi, kjer iščejo talente, so stari vsega skupaj 14 let. Prej jih nismo poznali. Ko smo se spraševali, zakaj so tako priljubljeni, smo ugotovili, da se adolescentom zdi, da se iz njih naučijo nekaj novega. Nekaj, kar je pomembno za kasnejše življenje, če hočejo imeti dober družbeni položaj in če želijo zaslužiti veliko denarja. Tega jim šola po njihovem mnenju ne da.

Ampak v resnici tega iz teh oddaj ne morejo izvedeti?

In tu se začnejo problemi. Te oddaje namreč mladim sporočajo, da morajo pokazati svojo nadarjenost in da morajo izstopati, kar je dobro sporočilo, da morajo slediti pravilom, tudi to je dobro do neke mere, vendar jim sporočajo tudi, da je vedno nekdo, ki odloča, in da morajo ustrezati tistemu, kar ti odločevalci želijo.

To pa že ni v redu, saj v profesionalnem svetu ni tako. Če delamo samo to, kar nekdo želi, ne bomo prišli daleč. Lahko bomo dobili službo, ampak ne bomo srečni v življenju.

V teh oddajah se zdi, kot da je en sodnik tisti, ki je glavni, ki mu je treba ustreči, pa sploh ni tako. Sodniki niso pomembni, producenti vodijo oddajo … Ne gre za ustvarjanje top modelov, ampak za ustvarjanje dobrega šova.

Podobno velja za internet; tudi pri internetu morajo otroci vedeti, da se vse vrti okoli denarja. Vedno nekdo nekaj hoče: njihovo pozornost, klik na povezavo, denar, možgane. Razumeti morajo, da nič ni zastonj.

Tudi otroci na napravah morajo razumeti, da vedno nekdo od njih nekaj hoče. Vir: Pixabay.

Tudi otroci na napravah morajo razumeti, da vedno nekdo od njih nekaj hoče. Vir: Pixabay.

Sodobni otroci ne gledajo zgolj televizije, ampak sočasno igrajo še igrico ali klepetajo s prijatelji. Je to trend, bo tega vse več?

To je do neke mere odraz našega časa. Toda zavedati se moramo, da vse to zelo stimulira možgane. Ti pa bi potrebovali počitek. Celotna zahodna družba potrebuje čas za sprostitev, umiritev, meditacijo med različnimi aktivnostmi.

Poznate občutek, ki mu rečemo ’flow’? To je tisti trenutek, ko res pademo v neko početje, ko lahko recimo tečemo in tečemo in tečemo. Ali pa smučamo, plavamo, ustvarjamo. Takrat se sprosti adrenalin in občutimo, kot da je vse mogoče.

A do tega občutka lahko pridemo šele, ko nekaj nepretrgoma počnemo petnajst minut. Najstniki pa vsakih deset minut prekinejo, kar počnejo, da preverijo, kaj se dogaja na WhatsAppu, Snapchatu, Instagramu, Facebooku. To pomeni, da ne morejo priti v ‘flow’. Ne vedo, kako je, če te nekaj res zanima; kako je, če se globoko potopiš v neko stvar. Kako dobro se potem počutiš!

Tudi odrasli težko zdržimo več kot nekaj minut brez telefona. Bi torej vsi morali na digitalno detoksikacijo?

Pred dvajsetimi leti smo staršem svetovali: Bodite pozorni, kako prestavljate programe in niste osredotočeni na enega; če to počnete vi, bo najbrž tudi vaš otrok. Zdaj jim prigovarjamo, naj bodo pozorni, kako je telefon vseprisoten. Je treba res nenehno pogledovati nanj? Toliko stoletij smo preživeli brez njega, da vemo, da smo lahko brez. Pogledovanje na telefon je stvar navade, to pa lahko spremenimo. Zakaj? Ker ni uporabno, ni spoštljivo in ker moti možgane. Naučiti sem moramo, da telefon spustimo iz rok, da nismo ves čas na voljo.

V družini moramo postaviti jasna pravila, na primer, da mobitela ne uporabljamo pri zajtrku ali med kosilom. Najti moramo način, da gremo z družino na sprehod in da ga ne vzamemo s seboj.

Ohraniti moramo svojo dušo, prepoznati moramo, da zaradi nenehne uporabe naprav izgubljamo nekaj pomembnega: koncentracijo, povezanost, občutenje. Če hodimo po ulici in buljimo v ekran, ne slišimo ptic, ne vidimo dreves.

Otroci so digitalno zelo razvajeni. Že zelo zgodaj si zaželijo svoj telefon, potem pa nenehno vztrajajo in starši se jim težko upirajo. Kdaj si lahko dovolijo, da popustijo?

Trenutno ima v Nemčiji več kot polovica otrok, starih deset let, svoj telefon. Seveda je od družine odvisno, kako se bo lotila tega izziva. Pri nas je na žalost oziroma jezo moje hčerke tako, da bo telefon dobila šele pri dvanajstih letih. Za komunikacijo s sošolci uporablja možev mobitel. On je v naši družini tisti, ki večinoma skrbi za vzgojo.

A vedeti moramo, da v trenutku, ko otrokom damo v roke telefon, starši ne moremo več nadzorovati, kaj ti z njim počnejo. Lahko namestimo nekaj aplikacij, ki blokirajo določene spletne strani, to pa je tudi vse. Zato moramo iskati tudi način, kako jih bomo zaščitili pred spletnimi zlorabami.

V virtualnem svetu je veliko trpinčenja; pred tem jih pravzaprav zelo težko zavarujemo. Vse je tako preprosto in obenem tako boleče. Na ekran nenehno prihajajo sporočila, denimo: Ti si tako grda, tako neumna, poglej, kako si oblečena.

Otroke je treba naučiti, kako naj se obnašajo, kako naj se pogovarjajo, kako naj skrbijo drug za drugega. Najti je treba tudi načine, kako ublažiti posledice takega zmerjanja. Menim, da je prava starost za telefon, ko usvojijo določene temeljne moralne vrednote. Prav gotovo pa so pri osmih letih še premladi zanj.

Že šestletnik razume, kaj je prav in kaj ni. Vir: Pixabay.

Že šestletnik razume, kaj je prav in kaj ni. Vir: Pixabay.

Prav osemletnikom pa ste po drugi strani na nemški televiziji razložili holokavst. Kako ste to naredili?

Vedno je odvisno od starosti, ampak ničesar ni, česar ne bi mogli otroku pojasniti na primeren način.

Če govorimo o holokavstu, moramo biti jasni in pošteni. Povedati moramo, da je umrlo veliko ljudi; da smo Nemci naredili nekaj zelo zelo slabega. Zgolj zato, ker so drugi ljudje verjeli v neke stvari, ki nam niso bile blizu, smo menili, da jim lahko vse vzamemo, da jih lahko zapremo, da jim lahko vzamemo celo življenje.

Če to povemo na tak način, osemletnik razume. Že šestletnik razume, kaj je prav in kaj ni.

Tudi danes do otrok prihajajo novice o številnih grozotah. Ali to pomeni, da jim te lahko predstavimo; da jim lahko povemo, kaj denimo počne ISIS?

Ko ena religija postavi celo raso v neprijeten položaj, kar se pravkar dogaja, prehajamo v nevarne razmere. Zelo enostavno je verjeti v informacije, ki se širijo, tudi če niso resnične.

Zato se moramo izobraževati. Da, otrokom je treba povedati, kaj se dogaja.

Razložiti jim tudi moramo, da je lahko vsak drugačen, da lahko verjame v drugačno stvar in da ga zato nihče nima pravice zapreti ali trpinčiti. Vsi smo enaki. Eni verjamemo v to, drugi v nekaj drugega, tretji sploh nič ne verjamejo in vse to je v redu. Vsak lahko verjame, v kar želi, to je del naše družbe.

Da to pojasnimo, moramo zelo zapletene stvari razbiti na drobne korake. V zgodbi o holokavstu seveda ne moremo prikazovati mrtvih, čeprav bi morda kdo porekel, da sicer sploh ne moremo pripovedovati o tem. Ampak za osemletnike bi to bilo že preveč. Ustrašili bi se in se umaknili, zaprli vase. Prav to pa bi jih naredilo za ranljive, saj bi lahko bili bolj dojemljivi za rasistična prepričanja.

Torej jim je treba holokavst predstaviti na način, da ga lahko ponotranjijo – čustveno in razumsko.

Tudi ISIS počne veliko hudega. Isisovci ugrabljajo otroke in jih posiljujejo. To jim lahko razložimo denimo tako, da jim povemo, da z otroki počnejo stvari, ki jih ti ne želijo; da se jih dotikajo, kjer se jih ne bi smeli, in to kljub temu, da tega nočejo.

Vse to lahko pojasnimo, vendar zraven ne prikazujemo fotografij in ne gremo preveč v podrobnosti. Pri tem moramo moramo jasno povedati, da je to ISIS, da to ni islam.

Biti moramo resnicoljubni in previdni pri tem, kaj povemo, ampak lahko povemo in moramo povedati.

Zakaj?

Če je to pomembna stvar, bodo zanjo itak izvedeli.

Naredili smo veliko raziskav, denimo takrat, ko so v Nemčijo množično prihajali begunci, in ugotovili, da so otroci tako ali drugače izvedeli za vse, kar se dogaja. Obenem pa so želeli vedeti, kaj se dogaja, razumeti, zakaj je tako.

V oddajah za odrasle slišijo marsikaj. Če jim tega ne pomagamo razumeti, si ustvarijo svoje zgodbe, ki so lahko zelo grozljive in napačne, še posebej če nastajajo brez ustrezne podlage in znanja.

Zato moramo poiskati način, da otrokom vse to predstavimo, tako da bodo razumeli. Raziskave kažejo, da imajo otroci, ki imajo dostop do novic za otroke, manj strahov. So bolje informirani in vedo, kaj je nevarno v življenju in koliko jih ta nevarnost dejansko ogroža.

Otroci so del naše družbe in tudi na tem področju jih moramo obravnavati s spoštovanjem. Naučiti jih moramo, kako družba deluje, kajti prej ali slej bodo tudi oni volivci in jo bodo tako aktivno soustvarjali.

***

VIR: https://casoris.si/televizija-je-lahko-dobra-za-otroke/ 

Opomba: Intervju z dr. Mayo Götz je bil objavljen v torek, 21. aprila 2017, v reviji 7 val Intervjuji, ki je izšla kot posebna edicija Primorskih novic. Ponatisnjen je v dogovoru s Primorskimi novicami.


"LE Z DRUGIMI SMO"

Datum objave: 14.02.2018

"Le z drugimi smo" je naslov seminarja, ki smo se ga strokovni delavci vrtca udeležili v preteklih dveh vikendih. Seminar je financiran s strani Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije ter Evropskega socialnega sklada. 

Seminarje izvajajo vrhunski raziskovalci in visokošolski predavatelji s posameznega tematskega področja, z vseh treh slovenskih javnih univerz, s Pedagoškega inštituta ter z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, v sodelovanju s praktiki in z aktivisti iz nevladnih organizacij, pa tudi skupaj s priseljenci, z osebno izkušnjo integracije v slovenski kulturni prostor. 

V sklopu seminarja smo spoznali različne vsebine, kot so dobre prakse vključevanja in uporabni rezultati projektov, sistemska podpora, individualni program, slovenščina kot drugi jezik, vključujoča pedagogika, stereotipi in predsodki, medkulturni dialog ter medkulturna vzgoja in izobraževanje. Predstavljena nam je bila tudi osebna izkušnja priseljenke, ki je pri petih letih kot begunka prišla iz Kosova. 

Ker, kot pravi naslov seminarja, "le z drugimi smo", želimo nekaj slišanega deliti tudi z vami. Naj bo zanimivo, novo, naj vas zdrami, razburi ali razveseli. Naj se nekaj zgodi!

VIR: gradivo s seminarja, https://lezdrugimismo.si/sl


Datum objave: 16.01.2018

Jesper Juul

Kompetentni otrok

2. natis

Radovljica: Didakta, 2010

Prevedla: Ivana Gradišnik

»Mami, glej!«: prepoznavanje otrokove potrebe po tem, da je uzrt, stran 79

 

            Samospoštovanje se napaja iz dveh virov: iz občutka, da nas najpomembnejši ljudje v našem življenju »vidijo« in priznavajo takšne, kakršni smo, in iz občutka, da imamo za druge vrednost takšni, kakršni smo. To dvoje izkustev – in obvladovanje osebne govorice, o kateri nameravam spregovoriti pozneje v tem poglavju – je prvi pogoj za izpolnjeno notranje življenje in življenje z drugimi.

            Naj pojasnim! Menim, da imajo vsi starši radi svoje otroke, da pa ne znajo vsi enako dobro izražati svojih čustev. Toda izražanje ljubezni je odločilni dejavnik v razvoju samospoštovanja. Kajti kakšno korist ima otrok od starševega srca, ki prekipeva od ljubezni, če pa se zmore vesti tako, da bi otrok to občutil kot ljubezen? Kaj malo je važno, kakšni so starševi nameni – pomembno je, kaj otrok občuti.

            Majhni otroci brez zadržkov izražajo svojo potrebo po tem, da se jih vidi. Poldrugo leto stara Kathrine, ki se na igrišču pripravlja, da se bo prvič v življenju sama spustila po toboganu, pogleda mamo in zavpije: »Mami, glej!« Večinoma so starši več kot pripravljeni gledati – in vendar otroku nehote dajo nekaj povsem drugačnega od tistega, kar si želi.

            Kathrinina mati, denimo, je hčerko pohvalila: »O, kako si spretna! Bravo!«

            Pripomba je izrečena z ljubeznijo, vendar ni posrečena, kajti meša med »obstojem« in »dosežkom«. Odrasli temu rečemo »nesporazum«. Recimo, da povabim na večerjo dobrega prijatelja, in ko po jedi srkava kavo in mu rečem: »Res te je lepo spet videti!« on odgovori: »Ja res znaš dobro kuhati!« Očitno se pogovarjava o različnih stvareh.

Tako se počuti tudi Kathrine – kakor da z mamo ne komunicirata. Deklici še na misel ni prišlo, da bi morala biti spretna zato, da se bo lahko zabavala na toboganu. Je sredi doživljaja, in ko reče: »Mami, glej!«, prosi samo to, da potrdimo njeno izkustvo - ne več ne manj.

            Drugi starši izražajo ljubezen na bolj egocentričen način in rečejo: »Pazi, da ne padeš, da se ne udariš!« Take sorte starševska skrb zastruplja razvoj otrokovega samospoštovanja, kajti otrok dobiva sporočilo: »Ne verjamem, da zmoreš.« Poleg tega odteguje otrokovo pozornost od doživetja in jo usmerja na materine občutke. Če od matere večinoma seva zaskrbljenost, sin skoraj vedno sodeluje bodisi tako, da postane omahljiv in bojazljiv (premočrtno sodelovanje) ali pa neroden in nagnjen k nezgodam, s čimer izpolnjuje materina negativna pričakovanja (inverzno sodelovanje).

            Kaj pa lahko starši storijo v taki situaciji, da bi nahranili otrokovo samospoštovanje? Kathrinina mama bi morala samo za hip ujeti hčerkin pogled in ji pomahati: »Živjo, Kathrine!« Na ta način bi pokazala, da zaznava otrokovo doživetje. Kathrine bi bila tako deležna pomembnega izkustva: videla bi, da jo mati »vidi«. To bi zadovoljilo njeno potrebo po tem, da je ljubljena in da se ji ljubezen tudi pokaže.

            Ampak recimo, da bi rada mati dala Kathrine več kot samo priznanje. V tem primeru bi se lahko pozorno zazrla hčeri v obraz, in če bi tam zagledala pristno radost, bi lahko rekla: »O, je videti zabavno!« Če bi bila radosti na hčerkinem obrazu primešana sled strahu, bi lahko rekla: »Videti je res zabavno… ampak je pa tudi malo nevarno, kajne?« Na ta način bi hčerki pokazala, kako lahko izraziš – z osebno govorico – to, kar notranje doživljaš. Osebna govorica je, kot sem že omenil, tretji bistveni pogoj za razvoj zdravega samospoštovanja. Toda otroci jo lahko razvijejo samo, če si starši vzamejo čas za to, da jih opazujejo in tolmačijo, kar otroci izražajo in čutijo.

            Z drugimi besedami: otroci morajo biti najprej »uzrti«, da se sploh lahko naučijo verbalno izražati svoje občutke. Dojenčki, ki komunicirajo samo z zvoki in gibi večjih mišic, so odvisni od tega, ali bodo starši znali razbrati, kaj jih spodbuja k takšnemu ali drugačnemu izražanju. Jok navsezadnje lahko pomeni »jezen sem«, »nesrečen sem«, »lačen sem«, »zebe me« ali »bolan sem«. Naloga starša je, da odkrije, katera od možnosti sodi h kateri od različic joka. Celo dojenčku je treba gledati v oči in izreči: »O, te zebe, mali moj,« ali pa: »Aha, samo lačna si bila.« Sarah, ki smo jo spoznali v drugem poglavju, bi bila precej na boljšem, ko ji mati ne bi bila na silo tlačila hrane v usta, ampak bi kratko malo rekla: »Vidim, da nisi več lačna.«

            Zakaj je tako pomembno, da otroke navdamo z osebno govorico, ki jim omogoči razumeti in izraziti občutke in izkustva? Nesoglasja, do kakršnih prihaja med ljudmi, ki drug drugemu nekaj pomenijo, je mogoče razrešiti edino z rabo osebne govorice. Če se ne znamo izražati na oseben način, nas začne obhajati negotovost, kdo sploh smo, drugi pa tudi ne morejo biti prepričani, kako naj si razlagajo naše vedenje.

            Zazrimo se v prihodnost in si poglejmo Sarah (drugo poglavje), staro štiri leta. Če je dotlej že razvila osebno govorico, bo lahko po tem, ko bo pojedla del obroka, rekla: »Dovolj imam, nisem več lačna.« Če ni tako, ampak jo je mati vseskozi posiljevala s hrano in manipulirala, se utegne deklica odzvati manj artikulirano, tako da odrine krožnik in reče: »Ne bom!« ali »Fuj!« ali kaj podobno neotesanega. V tem primeru vidimo, da se je deklica naučila odzivati na dva načina: bodisi tako, da se z materinimi občutki in potrebami identificira, ali pa tako, da jih zavrne. Tako ali drugače pa je izgubila stik z lastnimi občutki in potrebami ter sposobnostjo, da jih izrazi. Ne le da bo ta izguba stika v času, ko bo deklica odraščala, ustvarjala konflikte med njo in mamo – nobenega dvoma ni, da bo ustvarjala težave tudi v njenem družabnem življenju, v razmerjih s prijatelji, z moškim, v katerega se bo zaljubila, in z otroki, ki jih utegne nekega dne imeti.

            Se sliši skrajno? Saj tudi je! To je eden od resnih problemov, ki vznikajo, kadar se v družini poveličujejo zunanje vrednote, kakršna je ta, da je treba krožnik vselej izprazniti do kraja. V takšnih družinah se osebna govorica bodisi ne dopušča, ali pa se dopušča samo, dokler so otroci majhni, kakor pa rastejo, tudi osebno govorico vse bolj nadomešča »spodobna« družbena govorica, ki je do kraja neustrezna za urejanje osebnih oziroma medosebnih problemov.

 

 


DRUŽINSKI PRAZNIČNI DECEMBER

Datum objave: 04.12.2017

Mojca Buh

Mesec december je mesec čarobnosti in mesec, ko se še posebej povežemo z najbližjimi, s svojo družino, otroki. Poseben čar ima tudi na otroke, saj se v tem mesecu dogaja toliko stvari, toliko zanimivega, nenavadnega za njih.

  

Otroci se bodo praznikov spominjali po posebnih doživetjih.

 

Nenazadnje pa je to čas, ko se za hip ustavimo in umirimo svoje misli, in predvsem čas, ko naklonimo toplino z besedo ali nasmehom bližnjemu.

Vključimo otroka v priprave na praznovanje

Otrok naj z vami doživlja in se pripravlja na praznovanje. Damjana Šmid, prof. soc. pedag. iz Zavoda Modrin navaja, da se bodo otroci praznikov spominjali po pripravah, po posebnih doživetjih, ostali jim bodo vonji, zvoki, praznične podobe. »Zato je prav, da je poudarek na doživetjih, ne na darilih in stvareh. Vključimo jih lahko v vse dejavnosti od pospravljanja, krašenja, izdelovanja voščilnic do kuhanja in zavijanja daril, če imamo navado, da se med seboj obdarujemo. Tudi pisanje pisem dobrim možem, ki nas obdarujejo spadajo v priprave in prav je, da otrokom pustimo sanje. Hrepenenje bo izginilo, če ne bomo znali pokazati otrokom, kako počakati na nekaj, kar si želimo. Ohranjajmo v družini praznične navade in tradicijo praznovanja v skladu z našimi prepričanji in dobrimi nameni. Navade, ki jih bodo otroci dobili v otroštvu bodo določale, kako bodo doživljali praznike. Soustvarjanje pri tem pa jih bo spodbujalo k aktivnosti in pripadnosti družini. Več kot vključujemo otroke, bolj se bodo počutili pomembne. Zato je bistvenega pomena tudi tokrat – naš čas. Otroci ne marajo hitenja in prav je, da vsaj med prazniki ne živimo po urniku, ampak smo spontani in sproščeni.«

                                                                               ***

Otroci se bodo praznikov spominjali po pripravah,

po posebnih doživetjih, ostali jim bodo vonji, zvoki, praznične podobe.

***

 Postavljanje drevesca

Otroci uživajo v postavljanju drevesca ali jaslic, vendar jim je težko dopovedati, da morajo pustiti na miru stvari. Damjana poudarja, da je pomembno, da otrok sodeluje pri postavljanju drevesca. »Izberimo okraske, ki niso nevarni in tako bo lažje. Zakaj bi morali imeti nekaj samo za gledati, če se pa tako lepo sveti? Otroci se radi dotikajo stvari in okrašena smrečica ni sveta stvar, katere se ne smemo dotakniti. Naj izdelajo okraske, obešajo na smrečico po želji, dajejo stvari pod smrečico, premikajo ovčke in figure v jaslicah. Prazniki niso za gledanje, ampak za občutenje, za ustvarjanje… To ne pomeni dovoljenja, da lahko otroci skačejo med ovčkami in so razpuščeni kot jagnjeta. Meje naj bodo, tako kot sicer vsak dan. Vendar jih ne odrivajmo stran od lepega, ker se tako ne bodo naučili, kako naj sami ustvarjajo lepo. Otroci prinesejo okraske iz vrtca ali jih izdelajo sami – mar jih niso naredili zato, da bi z njimi okrasili smrečico? Če že želimo imeti krasno smrečico, barvno usklajeno in takšno samo za gledati, jo pač imejmo. V tem primeru dajmo otroku manjšo, da jo bo okrasil po svoje. Samega pomena jaslic ni težko razložiti, če ste verni in živite v tem duhu. Že samo sveta družina je za otroka nekaj pravljičnega in večina otrok izraža sočutje do tega, da so bili v hlevčku. Ob tem se lahko pogovarjamo, kako je imeti svoj dom, kako bi lahko pomagali drugim, kako poskrbimo za ptičke, podarimo igrače… Saj to je bistvo praznika – verjeti v dobro in delati dobre stvari. Sebi in drugim.«                                                      

***

Otroci ne marajo hitenja in prav je,

da vsaj med prazniki ne živimo po urniku,

ampak smo spontani in sproščeni.

***

Doživljanje praznikov je danes drugačno kot nekoč

Časi se spreminjajo, z njim bledijo tudi navade praznovanja, ki so jih imeli naši dedki in babice. Vedno večji pomen je na daril, in vedno manjši na medsebojnih odnosih. Damjana Šmid, prof. soc. pedag. iz Zavoda Modrin: »Bojim se, da današnji otroci vse preveč doživljajo praznike z naštevanjem daril in tako kot odrasli izgubljajo občutek za »imeti ali biti«. Otroci imajo radi pravljice in decembrski čas je že sam po sebi lahko pravljičen. Za otroke so prazniki predvsem prosti dnevi, ki jih napolnijo z igro in z veseljem. Kaj vse bodo še doživeli in kako se bodo spominjali praznikov pa je odvisno od družine. Prazniki so zrcalo družine in njihovo doživljanje le naš način življenja. Ali jih bodo otroci doživeli z radostjo ali v stiski, ob poudarku na pijači in jedači, ob tekanju za darili in ustvarjanju filmskega vtisa ali kako drugače – o tem odločamo vsemogočni odrasli. Otrokom tudi med prazniki kažemo svoje vrednote in jih učimo, kaj je pomembno. Ne pozabimo, da otroci verjamejo v dobro in so zanje prazniki čarobni zaradi tisoč majhnih stvari. Ustavimo se torej malo. Poglejmo lučke, poslušajmo pesmi, občudujmo tale svet, ki ga imamo. Otroci to še znajo.« 

***

Prazniki so zrcalo družine in njihovo doživljanje le naš način življenja.

***

Obdarovanje – da, a naj bo zmerno

»Preveč vsega je pač preveč vsega. Nikoli ne bo drugače. Če je nečesa preveč, če je vse samoumevno izgubi svojo vrednost.« pravi Damjana Šmid, prof. soc. pedag. iz Zavoda Modrin. Že prav, da obdarujemo otroke in prav je tako, vendar na takšen način, da bo vsega ravno prav. »Vsaka družina ima drugačen način obdarovanja že po tradiciji, nekateri prisegajo na dobre može, drugi na lastna darila pod smrečico, tretji se izognejo vsemu. Imejmo občutek za mero… pa bodo darila dosegla svoj namen.«

Zavedati se moramo, da ko imamo vsega v izobilju, oziroma vsega preveč, se pravi pomen obdarovanje izgubi, ni več tistega pravega čara. 

***

Čar obdarovanja je v tem, da otroci hrepenijo,

čakajo in si želijo in ko dobijo darilo so veseli.

*** 

Igrača ima svojo vrednost

»Igrače in darila imajo svojo vrednost. Pa ne mislim finančne, ampak čustveno. Kadar otroci dobivajo igrače in stvari samoumevno kot kruh potem je naša naloga za praznike malo težja. Ko imajo otroci vsega dovolj je boljše podariti doživetje – karto za smučanje, za koncert, ure jahanja, izlet na morje… Podarimo nekaj, kar otroka veseli.« Damjana Šmid, prof. soc. pedag. iz Zavoda Modrin.

Namig za praznovanje

Damjana Šmid, prof. soc. pedag. iz Zavoda Modrin nam je zaupala idejo za praznovanje praznikov v družini z malimi otroki. »Mlajši otroci imajo radi skrivalnice, zato je iskanje skritega zaklada vedno dobrodošlo. V igro lahko vključimo različno stare otroke. Zaklad iščemo v stanovanju ali v okolici hiše. Skrijemo ga že prej in pripravimo določene znake, po katerih jih bo pot pripeljala k zakladu. Mlajši kot so otroci, lažja naj bo pot. Uporabimo barvne pike, medvedke (pot medvedkov) ali narisane puščice. Za zaklad lahko damo predmet, darilo, novoletno torto, glasbo ali klovna, ki skoči mednje in pokaže nekaj trikov. Če pri vas obdaruje božiček pa lahko uporabite domišljijo in naredite pravljično jutro – posujte bleščeči prah, odtisnite stopinje jelenov, pustite sporočilo ali čarobni zvonček, ki ga je pozabil božiček… zagotovljena je ena ura veselja za starše, ki to pripravljajo ter vsaj dve uri veselja za otroke na praznično jutro. Poskrbimo za spomine, ki bodo ostali in bodo imeli pridih po pravljici.« 

***

Prazniki niso za gledanje, ampak za občutenje, za ustvarjanje …

***

 Članek je bil objavljen dne, 29.11.2017 na http://www.ringaraja.net/clanek/druzinski-praznicni-december_3948.html


ZAKAJ OTROCI POTREBUJEJO RUTINE?

Datum objave: 06.11.2017

MOJCA KOREN LAPAJNE

Jutranja rutina. Rutina po kosilu. Večerna rutina. Besede rutina nikjer ne slišimo tolikokrat, kot jo v povezavi z otroki in vzgojo. Je v vsakdanjem življenju otroka in družine nasploh res tako pomembna in potrebna?

STARŠEVSTVO

Rutina so dejanja, ki si sledijo po nekem ustaljenem vzorcu. Zjutraj to morda pomeni zajtrk, umivanje zob, oblačenje, odhod. Večerno rutino navadno sestavljajo večerja, umivanje, pravljica, spanje.

Morda beseda rutina v svetu odraslih zveni dolgočasno, toda rutina sama ima za otroka kar nekaj prednosti:

  • Zaradi ustaljene rutine otrok ve, kaj sledi, kaj lahko pričakuje.
  • Otrok preko rutine spoznava, da je življenje (kljub vsemu, kar se mu dnevno dogaja) predvidljivo.
  • Rutina otroka pomirja, zagotavlja mu občutek varnosti.

Otrok preko rutine razvija občutek, da sam odgovorno nadzira, kaj bo počel.

RUTINA SPODBUJA SAMOSTOJNOST IN SAMOZAVEST OTROK

Rutina otrokom omogoča, da so vključeni v proces ter da se počutijo del njega. Otrok ravno preko rutine razvija občutek, da sam odgovorno nadzira, kaj bo počel. Ker ve, kaj sledi, bo te stvari sčasoma  začel početi sam, se npr. sam oblačiti, sam čistiti zobe itd.

S tem ko otrok pozna proces, ni več zgolj sledilec navodil staršev, temveč postane aktivni član dogajanja. Kadar zna del rutine opraviti sam, pa se ne razvija zgolj otrokova neodvisnost, temveč tudi njegova samozavest. Poleg tega da ve, kaj sledi, ve namreč tudi, da zna le-to opraviti.

Znotraj procesa rutine pa se večkrat pojavi tudi vprašanje zakaj. »Zakaj moram umiti zobe?« »Zakaj se moram obleči?« Odgovorimo na to, pogovarjajmo se o tem. S tem bo otrok začutil svojo odgovornost in ne bo stvari počel samo zato, »ker je mama tako rekla«.

Stalnost veliko pripomore k otrokovi samostojnosti in samozavesti, njene ugodne posledice pa občutimo tudi starši.

KLJUČ JE V STALNOSTI

Kadar rutino enkrat vzpostavimo, se je je potrebno tudi držati. Stalnost zagotavlja varnost, stalne spremembe rutine pa begajo otroka. Težko bo vedel, kaj naj pričakuje in veliko težje bo pri tem sodeloval.

Stalnost veliko pripomore k otrokovi samostojnosti in samozavesti, njene ugodne posledice pa občutimo tudi starši. Kar naenkrat namreč opazimo, koliko manj opominjamo in ponavljamo. Ker enostavno ni več potrebe, saj vse gladko teče. 

ČASOVNA (NE)OMEJENOST RUTINE

Daljšanje rutine ni zapravljanje časa – je pridobljen čas, ko se otrok uči.

Rutina ni nekaj, kar bi moralo biti časovno omejeno. Kadar je otrok še zelo majhen, okvirno sicer vemo, koliko časa nam vzame npr. obred pred spanjem. Večji kot je, pri več stvareh sodeluje in s tem se naravno podaljša čas opravka. Logično je, da se bo v prvih poskusih sam oblačil dlje, kot če ga oblečemo mi. Naj torej ne bo pomemben čas trajanja, temveč stalnost opravkov, ki si sledijo.

Na drugi strani s tem, ko se rutina daljša, pridobimo več časa za kaj drugega – medtem ko se otrok oblači, lahko sami pripravimo obrok itd. Daljšanje rutine ni zapravljanje časa – je pridobljen čas, ko se otrok uči in je spoznanje, da lahko stopimo korak nazaj.

RUTINA NAJ NE BO URNIK

Rutina nikakor ni urnik. Urnik je časovno omejen in tog. Pri rutini pa si lahko in si pravzaprav tudi moramo dovoliti občasno prilagodljivost. Tako bo delovala najbolje.

Kadar se nam sistem rutine podre (npr. v primeru utrujenosti ali časovne stiske), ostanimo mirni.

  1. a) Prilagodljivost otroku

Prisluhnimo otrokovim željam in predlogom. Spoštujmo njegov napredek v samostojnosti, da želi morda zobe umiti pred tuširanjem ali obratno. Starejši kot je, bolj mu moramo dovoliti odločati se o stvareh, ki se tičejo njega. Sodelujmo in po potrebi skupaj z otrokom sestavimo novo rutino, ki bo odgovarjala potrebam vseh.

  1. b) Prilagodljivost okoliščinam

Čeprav rutina deluje najbolje, kadar ne spreminjamo vrstnega reda, pa vemo, da življenje ni vedno predvidljivo. In kadar se nam sistem rutine podre (npr. v primeru utrujenosti ali časovne stiske), ostanimo mirni. Otrok opazuje in se od nas uči soočati se s spremembami in stresom. Če se bomo mi znali nasmehniti ob tem, da smo prišli pozno z izleta in bo potrebno nekaj korakov iz rutine izpustiti, se bo ob tem dobro počutil tudi otrok.

Ob vsem tem in predvsem pa naj nas vodi misel, da mora rutina služiti nam in ne mi rutini.

Vir: handsonaswegrow.com

Objavljeno:

https://iskreni.net/druzina/starsevstvo/81-temeljne-drze/166709-zakaj-otroci-potrebujejo-rutine.html (23.09.2016)


ODRASLI, NE VMEŠAVAJTE SE V IGRO OTROK

Datum objave: 05.10.2017

Z Anjo Radšel iz Središča za naravno učenje Samorog smo se pogovarjali o naših najmlajših in dejstvu, kako pomembno je zanje gibanje in koliko dobrega jim prinaša igra. Sogovornica je prepričana, da se vsak otrok se rodi izjemen. Poudarja, da se je potrebno potruditi in mu prisluhniti in ga upoštevati, mu ponuditi varno okolje s trdno postavljenimi mejami, znotraj njega pa svobodo, da ga lahko raziskuje. Omogočiti mu moramo, da v sebi ohrani otroško spontanost, veselje, domišljijo. In da gradi na sebi lastni izvirnosti, ki jo je prinesel s sabo na svet.

Tia Kemperle

Kaj pomeni otroku igra?

Verjetno bi na to vprašanje najbolje odgovorili otroci sami. Ali buden in sit otrok sam po sebi počne še karkoli drugega, razen da se igra? Otrok živi igro. Je njegovo osnovno orodje za spoznavanje sveta in sporazumevanje z njim.

Menite, da so igre otrok dandanes vse preveč nadzorovane, usmerjene?

Žal je dandanes otrokom na voljo zelo malo priložnosti, kjer bi se lahko po svoji volji igrali v starostno mešanih skupinah, v nenačrtvanem okolju, časovno neomejeno, brez vmešavanja odraslih. Ni priložnosti za dolgočasje, iz katerega nastanejo odlične skupinske projektne ideje. Za igre, kot so ravbarji in žandarji ali ristanc, za medvrstniške spore in za spontana pobotanja, ponovno brez vpletanja odraslih. Vsak otrok bi moral imeti priložnost, da si tekom otroštva sam zgradi hišo iz vej, ki potem postane trgovina, gledališče, bolnišnica ... Vsak bi moral zabijati žeblje in zraven zbrati nekaj modrih prstov in prebitih ustnic. Vsak bi moral splezati na visoko drevo.

Kakšne izkušnje imate s starši, ki se za svoje otroke preveč bojijo in kako to vpliva na otroka?

Starši, ki imajo velike strahove v zvezi z igro na prostem in z njo povezanimi tveganji, svojim otrokom običajno izbirajo temu primerne »bolj varne« aktivnosti. S tem, ko otroka na vsakem koraku spremlja beseda »pazi«, postaja njegova igra nesproščena. V otroku začne rasti nezaupanje v okolico in strah pred njo. Postopno ne upa več raziskovati, se igrati. Ne uči se več iz izkušenj, ampak z opazovanjem, kar je bistveno manj učinkovito in velikokrat nerealno, ker opazuje odzive drugih in ne svojih lastnih. Zanimiv je vidik pedagogov v skandinavskih vrtcih, ki izpostavlja, da je za otroka daljnoročno bistveno bolj nevarno, če ni izpostavljen tveganjem in se mu na vsakem podvigu pomaga: takšen otrok se je navajen zanašati na druge, ne pa sam nase in na svoje sposobnosti in bo v primeru zagate »zablokiral«.

Kaj pa svetujete tistim, ki otroka omejujejo pri gibanju zgolj zato, da si ne bo preveč umazal oblačil?

Starši velikokrat otroku kaj prepovemo, le zato, ker bi posledice igre pomenile več dela za nas kot npr. pranje blatnih oblačil. Packanje v blatu in vodi, drsenje po blatnem toboganu, kuhanje s peskom in iglicami ..., vse to so za otroka izjemno bogate in nagrajujoče izkušnje. Ohranjajo stik z naravo in ne gojijo predsodkov in strahov do umazanije, žuželk ... Veliko staršev želi otroke zaščititi pred umazanijo in mokroto iz strahu, da ne bi zboleli. Odraščanje otrok v pretirano čistem okolju dokazano vodi v večje tveganje za nastanek alergij. Otroci so narejeni enako kot sto let nazaj. Naši predniki so takrat morali za preživetje trdno delati in niso imeli časa dihati otrokom za ovratnik. Ti so se bosi in umazani prosto igrali naokoli. Pa so prav tako odrasli.

Ali se otroci še sploh znajo igrati v naravi, kjer ni urejenih igrišč?

Ah, otrokom je igra vrojena, predsodke do narave jim postopno privzgojimo. Prosta, naravna, v nenačrtovanem okolju. Če jim omogočimo dovolj distance, da se lahko sprostijo.

Kakšne igre svetujete, da se igrajo, kadar so zunaj, na prostem, v gozdu, na travniku?

Otrokom nadenimo oblačila, ki jih ni škoda, naučimo jih uporabljati pipec. Za deževne dni jim priskrbimo vodotesne obleke in dobro obutev. Potem pa jim pustimo, da ustvarjajo in jih od daleč s kotičkom očesa varujmo pred poškodbami. Zagotovo nas bodo s svojimi stvaritvami pustili brez besed.

Bi rekli, da bodo generacije današnjih otrok zelo nepraktične, morda nespretne?

V splošnem je v moderni družbi vse več otrok, ki se sčasoma odvadijo navdušenja nad gibanjem, ki ga zamenja sedenje pred različnimi ekrani. Vse več je debelosti in z njo povezanih težav. Prosta igra v naravi vsekakor omogoča dober razvoj gibalnih veščin. Ampak to je samo ena od »pridobitev«. Ker je to igra in ne tekma, običajno otroci gredo do meje svojega udobja in trenutnih sposobnosti in tako zdravo tvegajo ter v sebi lastnem tempu napredujejo. Tako si zelo dobro gradijo tudi notranjo trdnost, zavedanje sebe in svojega telesa in pridobivajo še kako pomembne izkušnje za kasnejše odločanje o stvareh.

Kaj jih vi učite na delavnicah na prostem?

Rdeča nit vseh naših dejavnosti, vključno z igralnimi dopoldnevi na prostem, je otrok, ki vodi učno-igralni proces. Običajno se skupina zjutraj sestane in dogovori o aktivnostih dneva. Če se ne morejo dogovoriti, glasujejo. Igralni proces se nato sproti spreminja in prilagaja, tako da skupina skupaj doseže nekaj, s čimer so vsi zadovoljni. V aktivnosti je ves čas vpeta uporaba različnih orodij, čopičev in barv, različnih ustvarjalnih materialov, knjig ... Otroci raziskujejo okolico in opazujejo naravne procese, kot je na primer zorenje žabjega mresta. Naloga prisotnega odraslega je predvsem, da otroke »vidi«, jim nudi pomoč pri igri, če jo potrebujejo, jim postavlja aktivne izzive in seveda skrbi za njihovo varnost, da moderira dogajanje in skrbi, da poteka v skladu s Samorogovim kodeksom pravil. Konflikte se rešuje s pogovorom v skupini: otroke se spodbuja, da o dejanjih razmišljajo, jih ovrednotijo ter predlagajo posledice, velikokrat v obliki novega pravila vedenja.

Včasih smo otroke res pogosteje puščali zunaj, nenadzorovane, da so se sproščeno predajali igri z vrstniki iz ulice. Dandanes se zdi, da je zunaj toliko nevarnosti, da se starši tega več ne upamo.

Res je, takšne zgodbe res daleč odmevajo in vzbujajo strah. Ki pa je verjetno pretiran. Zagotovo so okolja, ki so postala neprimerna in nevarna za otroke. Vseeno pa je mnogo drugih, kjer bi si »star« način puščanja otrok zunaj vseeno lahko mirno privoščili. Na primer, danes je redkokatera ulica v vaškem naselju ob popoldnevih polna vriskavih otrok s kredami v rokah, skiroji, žogo, kolebnico ... Namesto tega so otroci tudi popoldan vpeti v različne dejavnosti, ki so spet organizirane in tempirane. Kot da tega ni dovolj že dopoldan v vrtcu in šoli. Otroci nujno potrebujejo nestrukturiran čas zase, potrebujejo čas z družino.

Vse bolj smo podrejeni pravilom, saj obstaja že nemalo knjig, vsebin tudi na internetnih straneh, kaj naj bi naš otrok znal ob določeni starosti. Menite, da so starši s tem vse preveč obremenjeni, ker skušajo ostati v okvirih, ki so zapisani v neki tabeli zmožnosti otrok v določenem starostnem obdobju?

Postajamo instant družba, ki je obsedena z dosežki, ki se morajo zgoditi čim prej. Podzavestno so se zalezli v nas strahovi ali nam bo uspelo hoditi v diktiranem tempu in osvojiti pričakovanja. Ali bo uspelo našim otrokom? Ti strahovi postajajo tako močni, da velikokrat prevladajo nad zdravo pametjo, notranjim občutkom, kaj je prav. In na lepem se mlade mamice sprašujejo, če z njihovim otrokom ni kaj prav, ker pri 12. mesecih še ne hodi. Otrok, ki shodi pri letu in pol, morda ne bo akrobat, a se bo zagotovo naučil funkcionalne hoje. Prav tako kot ne bo tisti, ki ga črke »potegnejo« kasneje in bere pri osmih letih, pisatelj, bo pa zagotovo funkcionalno bral. Žalostno je videti, kako zaradi zunanjih pritiskov pristna vez med materjo in otrokom že zelo zgodaj podleže različnim spletnim informacijam in nasvetom sosedov. Mati mora zaupati predvsem sebi in svojemu otroku. In se sprostiti. Če bo v otrokovem razvoju karkoli odstopalo, bo to prepoznal in ustrezno ovrednotil njegov pediater.

Kako vpliva na otroka primerjanje njega z vrstniki, morda z mlajšimi ali starejšimi bratci, sestricami?

Če poteka primerjanje v smislu »vsak je v nečem odličen«, je dobro. Tako se otroci učijo raznolikosti in spoštovanja drugačnosti. Primerjave, ki indicirajo, da so drugi v njegovi okolici boljši, pa lahko otroka že zelo zgodaj potlačijo in zasejejo seme, ki kasneje zraste v velike težave. Takšne primerjave tudi spodbujajo tekmovalnost, ki ni dobra, ker sili otroka, da sam sebe ne posluša in gre preko lastnih meja. Na splošno skušamo vedno vrednotiti otrokova dejanja in njega samega. Prav tako je pomembno, da otroka pohvalimo – in to ne samo za dosežen cilj, temveč predvsem za trud, ki ga vlaga v proces.

Ko gredo otroci v šolo, je obveznosti vse več, časa za prosto igro vse manj. Kaj naj starši šolajočega otroka, ki je ravno zakorakal v prvi razred, ponudijo otroku za bolj srečno, zdravo in veselo otroštvo?

Danes se mnogi starši spopadajo z nemogočimi delovniki, samo da preživijo družino. Delodajalski družbeni vidik ni naklonjen družini. Če obstaja možnost, naj otrok po pouku ostaja doma in se varuje pri babicah in dedkih. Otroci od starejših generacij ogromno pridobijo. Popoldan naj ima čim manj krožkov in dodatnih dejavnosti. Naj bo prost vsaj 2 do 3 popoldneve v tednu in med vikendi, ko naj čas preživlja z družino. Omogočena naj mu bo prosta igra, tudi zunaj, brez vmešavanja odraslih.

  

VIR: http://www.bogastvozdravja.si/odnosi-in-druzina/otroci/2106-odrasli-ne-vmesavajte-se-v-igro-otrok (29.6.2017)


OTROK GRE V VRTEC: PRIČAKUJTE JOK, ZAMERO, A TUDI POMIRITEV

Datum objave: 31.08.2017

 

Česa starši morda ne vedo, pa bi bilo dobro, da bi, še preden otrok prvi stopi skozi vrtčevska vrata?
N. Č., sre, 31.08.2016, 10:00
  
 
Obdobje uvajanja otroka v vrtec je lahko stresno za vso družino, še posebej če v vrtec uvajate prvorojenca. Povsem razumljivo, vendarle se prvič srečujete s to zlasti za vas pomembno izkušnjo. Otroku bi radi pomagali, da vstop v novi socialni prostor zanj ne bo preveč neprijeten, a verjemite – otroku bo dobro. S pripravami na uvajanje nikar ne izgubljajte preveč dragocenega časa in ne nazadnje spanca. Saj veste, večjo tesnobo ko boste občutili, več je boste prenesli na otroka. In najmanj, kar si želite, je, da bi bil prvi dan za otroka stresen. Poskusite pozitivno gledati na to izkušnjo, saj je za vašega otroka nov in tudi zelo pomemben razvojni korak.

Kako hitro se bo privadil na prvo daljšo ločitev od staršev, se seznanil z novim okoljem, neznanimi ljudmi, spremenjenim dnevnim ritmom, je težko napovedati, preden vstopi v vrtec, a strah in negotovost bodo otroku pregnale tudi igrače in prirojen raziskovalni duh.

V podporo vam je lahko tudi statistika enega od ljubljanskih vrtcev, po kateri se polovica otrok prilagodi na dnevno rutino vrtca v treh tednih.

Ko smo, denimo, preverjali med kolegi na Delu, se je izkazalo, da so rezultati še boljši, a brez neutolažljivega joka ni šlo povsod. Nekaj mamic in očetov naše časopisne hiše smo vprašali po izkušnjah z uvajanjem in kaj pomembnega so se naučili iz tega poglavja v življenju.

Vrtec kot dragocena priložnost

»Otroke sem uvajala z enajstimi meseci, ker sem morala v službo in nisem imela drugega varstva. Prvi dan sem bila z otrokom pol dneva, potem pa po navodilih vzgojiteljice vse manj. Drugi dan sem še pomagala pri hranjenju, tretji dan sem bila samo uro, nato pa se je v enem tednu vse uredilo. Pri drugem in tretjem otroku je bilo zelo podobno, morda le še krajše. Moj nasvet je, naj starši čim manj komplicirajo, naj zaupajo vzgojiteljici, še posebej če nimajo razloga, da ji ne bi (in morda ga nikoli ne bodo imeli, ker bo vzgojiteljica krasna, tako kot so bile vse naše). Na vrtec sem gledala kot dragoceno priložnost, da lahko hodim v službo z zavestjo, da je moj otrok medtem na varnem in da mu je prijetno, saj so ob njem zaupanja vredne strokovnjakinje.« (S. M.)

Očetje lahko odigrajo pomembno vlogo

»Med porodniškim dopustom sva s prvim otrokom imela številne stike in druženja z drugimi otroki, a bil je dokaj občutljiv in jokav otrok, zato sva se z možem odločila, da vrtec za leto in pol odloživa. Tudi pri dveh letih in pol je bilo uvajanje stresno. Bolje bi bilo, če bi ga takrat uvajal mož, in ne jaz, saj smo mame preveč občutljive in ranljive, slabo skrivamo nelagodje, ki ga čutimo, ko otroka oddajamo tujim ljudem v tuje okolje, in to otrok zagotovo (za)čuti. Ko je začel otroka v vrtec voziti mož, je bilo bolje. V garderobi sta se poslovila, objela, nato ga je – in to ne v naročju, sicer se utegnejo še dodatno oklepati staršev – prepustil vzgojiteljici. Če je ta empatična in ve, kdaj je otrok v stiski, se zelo dobro obnese, če ga takoj samo malo objame, poujčka, pa je lahko kriza en dva tri mimo. Pri nas je sicer kar trajalo, da je otrok začel z veseljem obiskovati vrtec, dobro leto, nato pa ni bilo več nobenih solz, nobenega upora. Pri drugem otroku sva ubrala podobno pot, a sem ga že prvi dan lahko pustila do kosila, ne le obvezne pol ure. Zapodil se je med igrače in se nemudoma vživel. Dobro pa se je pripraviti tudi na morebitne naporne popoldneve po prihodu iz vrtca; številni otroci namreč šele doma sprostijo morebitno nelagodje, stres, utrujenost ..., ki so se nabrali v vrtcu čez dan, kar se lahko izkaže kot pretirana jokavost, občutljivost, večja potreba po crkljanju ... Kot pri vsem bo potrebne nekaj potrpežljivosti, v tolažbo pa nam je vedno lahko dejstvo, da vse te stvari prej ali slej minejo, saj otroci še prehitro (z)rastejo.« (J. Z. G.)

Uvajanje brez solz

»Moja dva otroka sta popolna cigančka, ki jima je pomembno, da imata družbo in se jima dogaja. Prva je bila stara enajst mesecev, ko sem jo uvajala, tretji dan je v vrtcu že prespala in nikoli ni potočila niti ene solze. Bil pa je december, ko so bili vsi njeni sovrtičkarji že uvedeni. Drugo sem uvajala, ko je bila stara petnajst mesecev, ker prej nismo dobili prostora v vrtcu. Bilo je septembra, ko se je skupaj uvajala cela skupina, pa je prav tako tretji dan že prespala in nikoli ni bilo niti ene solzice. Obe sta vedno stekli v objem vzgojiteljicam, ko smo zjutraj prihajali. Nobenih priprav na vrtec nismo imeli in se tudi nisem kaj dosti pogovarjala z drugimi mamami. Zame je bil to normalen prehod v neko novo obdobje življenja in kaže, da sta hčerki doživljali enako. Malima je bilo očitno super, meni pa ob tem tudi.« (B. H.)

Odhajanje in prihajanje je del vsakdana

»Prvo uvajanje je bilo v resnici 'NEuvajanje', saj je vzgojiteljica suvereno in ljubeče vzela našega otroka v naročje in nam prišepnila, da bo vse v redu. In je bilo res. Vzgojiteljici sem na prvo besedo verjela oziroma sem ji želela verjeti, ker me je – priznam – zelo vleklo nazaj v službo. Pri drugem otroku je bilo enako. Najboljša lekcija, ki sem jo zaradi želje po lažjem premagovanju vseh družinskih prelomnic ponotranjila, je naslednja: takšna, kakršna je psihologija, s katero pospremiš otroka bodisi prvič v vrtec, kolonijo ali prvo nočno varstvo, takšno bo doživljanje otroka. Konkretno: otroci staršev, ki so negotovi, ki se jim otrok smili, ker bo ves dan preživel v tujem 'naročju', bodo v novih okoljih in okoliščinah resnično trpeli. Če pa so starši samozavestni in se jim zdi vrtec super stvar, ki pomaga ustrezno socializirati otroka, ki mu ponudi redne obroke, družbo vrstnikov, razna doživetja, se bo tudi otrok hitreje in lažje privadil na novo okolje. Sama imam rada urejen družinski (bio)ritem in se mi zdijo odhajanja in prihajanja družinskih članov obvezna oprema normalnega in prijaznega ter prijateljskega vzdušja znotraj osnovne celice. Navsezadnje si moramo dovoliti, da v življenju odigramo različne vloge, in to lahko storimo le v različnih okoljih.« (P. K.)

Vse se je spremenilo prvi dan vrtca, a brez panike

»Na uvajanje v vrtec sva imela s partnerko precej drugačen pogled, medtem ko je njo skrbelo, sem bil sam prepričan, da sinu ne bo hudega. Navsezadnje se je pri trinajstih mesecih, kolikor je bil star pred uvajanjem, brez zadržkov samostojno preganjal po igriščih. Vse to se je spremenilo prvi dan vrtca. V pogovoru z vzgojiteljicama sem zagotavljal, da je otrok samostojen, in verjetno je bil zaradi tega tudi izbran tudi v prvo skupino štirih, od katerih smo se starši poskusno ločili za dvajset minut. Po desetih minutah je na moje veliko presenečenje pome prišla vzgojiteljica, češ da Gaj neutolažljivo joče. Težavo smo rešili tako, da smo mu dali njegovo priljubljeno plišasto igračo. Naslednji dnevi so bili sestavljeni iz podobnih vzorcev: ločitev, jok, pomiritev, zamera ob snidenju. V skupnem času staršev in otrok sem se držal pri strani in pustil, da spozna nov prostor, otroke in igrače, nekateri starši so se medtem zavzeto igrali s svojimi malčki (kar se mi je zdelo nekoliko skregano z duhom uvajanja v vrtec). Uvajanje smo končali v manj kot tednu dni. Moj nasvet? Brez panike. Pripravite se na jok, malo čustvenega izsiljevanja, a jima ne podležite. Dolgoročno bo tako bolje za vas in vašega otroka.« (J. B.)

Bodite odločni, a ljubeči

»Uvajanja v vrtec smo se pri obeh lotili premišljeno, a smo se trudili, da pri tem nismo pretiravali. Pomembno nam je bilo predvsem, da se čim prej in čim bolje vklopita v družbo vrstnikov, pri čemer so nam bile vzgojiteljice v veliko pomoč. V obeh vrtcih smo poslušali enak nasvet in ta prehod izpeljali postopoma, tako da je bil eden od staršev nekaj časa z otrokom, nato pa ga je za čedalje daljše obdobje puščal samega v skupini. Privajanje na vrtec je v obeh primerih potekalo razmeroma hitro in enostavno. Se mi pa zdi starše, ki jim je ta izkušnja nova, primerno opozoriti, da nestresno prvo privajanje še ne pomeni, da se kriza v takšni ali drugačni obliki ne bo pojavila pozneje. Pri hčerki se je to zgodilo, ko so se pojavile težave v odnosu z nekaterimi drugimi otroki, a smo se pogovorili z vzgojiteljicama in težave so se kmalu končale. Potem so tukaj še občasne težave, ko otrok iz bolj trenutnih vzgibov noče v vrtec, toda te rešujemo bolj brezkompromisno – v vrtec je pač treba iti in pika. Kot vsak starš sem imel težavo, ko sem otroka pripeljal v vrtec, pa je nato izbruhnil v jok in se me oklepal, naj ga ne puščam tam (to se mi je pogosteje dogajalo s sinom). Poslušal sem nasvet vzgojiteljice, ki mi je povedala, da dlje časa ko traja prepričevanje otroka pred vrati vrtca, dlje traja tudi njegovo umirjanje, ko se je enkrat prisiljen sprijazniti, da bo moral vendarle ostati tam. Zato tovrstna 'pogajanja' rešujemo hitro in odločno, čustvenemu stresu navkljub – in pristop deluje, otrok se po ljubečem, a odločnem slovesu starša dejansko hitro umiri in začne igrati z vrstniki.« (A. M.)

In še nasvet z drugega konca: Zaupajmo otroku, da zmore

Kako bo otrok sprejel vrtec, vzgojitelje in otroke, je odvisno predvsem od tega, kako smo pripravili sebe in nanj na to, da bo začel obiskovati vrtec. Pri tem je pomembno tudi, v kakšnih razmerah in okolju je otrok bival pred vstopom v vrtec. Naloga vseh odraslih je, da mu pomagamo prebroditi stiske, vendar da mu tudi zaupamo, da bo zmogel.

Zagotovo je zelo pomembno tudi to, da zaupamo vrtcu, v katerega vključujemo svojega otroka. Vsak dvom, ali strah, ali nezaupanje staršev se prenaša tudi na otroka, tako da je zelo pomembno, da celotna družina z zaupanjem sebi, otroku in vrtcu ta korak čim laže in čim bolje opravi. Če tako ravnamo, potem je prilagoditveno obdobje lahko kratko. (Božena Bratuž, predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije).

 

Nasveti vzgojiteljic:

* otroku spodbudimo radovednost in zanimanje z vrtcem

* dnevni ritem, tudi ko smo doma, prilagodimo ritmu vrtca. Otrok namreč do tretjega leta ni sposoben dojeti, da njegova mamica obstaja tudi takrat, ko je ne vidi. Z vsakodnevnim ponavljajočim se dogajanjem, si bo pridobil občutek varnosti.

* če je zdrav, naj v vrtec hodi redno. Vsaka daljša odsotnost pomeni za otroka ponovno uvajanje.

* Ko se poslavljamo od otroka, si izmislimo pomirjujoč obred (poljubčki, objemi, šepetanje na uho ...), da se otrok navadi na slovo.

* če se nas otrok oklepa in joka, smo starši tisti, ki damo otroka v naročje vzgojiteljici in ji ga zaupamo v varstvo. Sledi kratko slovo. Tudi vzgojiteljice in otroke prijazno pozdravimo.

* bodimo ljubeči in vztrajni.

* čas uvajanja ni čas za velike spremembe - odvajanje od dude, stekleničke, plenic ali denimo selitev.

* otrok lahko prinese v vrtec svojo ninico, ki je zanj tolažilna stvar.

* ob prihodu po otroka v vrtec mu dajte možnost, da sprosti napetost (npr. joka, zavrne starše ...). Počakajte trenutek in prišel bo k vam.

* v obdobju uvajanja naj starši ne posežejo v igro med otroci, saj bi to povzročilo zmedo in ne interakcije, ki si jo želimo. Starši naj se vzdržijo tudi klepetanja z drugimi starši in vzgojitelji, saj vzgojno-izobraževalni proces ni namenjen njim, temveč otrokom.

Članek je bil pretočen dne 31. 8. 2017 s spletne strani Dela.


DOLGČAS - NAJBOLJŠE POČITNICE ZA OTROKA

Datum objave: 03.08.2017

 

Prispevek Petre Arula je bil objavljen v reviji Bodi zdrava (št. 7, 10. 7. 2017) in pretočen s Čarobni otroci.


DOVOLI MI IZKUŠATI

Datum objave: 26.06.2017

Ravnokar smo se vrnili z dopusta. Koliko priložnosti za nove izkušnje, za nova čutenja, za nova spoznanja. Otroci so se namakali v poživljajočem morju, zidali gradove iz namočene mivke v peskovniku, v zraku je bilo znova in znova čutiti slan vetrc, ki ti je polnil pljuča. Na vsakem koraku je bilo polno otrok, željnih vseh teh in drugih novih izkušenj.

Foto: vir

Moj mlajši sin, ki je star dobro leto in pol, me vsak dan ponovno uči, kar sem znala kot otrok. Uči me biti tukaj in zdaj in uči me čutenja. Neverjetno sposobnost imajo ti mali junaki, kako zbrano in zares prisotno lahko v peskovniku premikajo kup mivke in pri tem ustvarjajo svoje umetnije. »Brm, brm, … ču,ču,ču, …«, se sliši, ko vozi sem in tja zdaj mali traktor, drugič pa namišljeno vozilo, kot da bi bilo zares tam. Prav nič ga ne zmoti, le sem in tja pogleda naokrog, če sem blizu in če še kaj ujame njegovo zanimanje.

Neštetokrat se ujamem, kako bi mu rada ponudila kakšno igračo in mu pokazala, kako se lahko igra. Ker še ne zna. Ker je še majhen. Rada bi mu pokazala, kako naj kaj naredi, ker hočem biti dobra mama. In kadar mi uspe, da počakam in najprej z radovednostjo pogledam, kaj dela, kmalu ugotovim, da tega ne potrebuje, ker ima tako kot vsak otrok, tudi on neverjetno bujno domišljijo in v njegovem svetu se že vse dogaja. Vendar drugače, kot v mojem. V njegovem svetu že izkuša, že preizkuša, že čuti mivko med prsti in povsod, kamor se mu je prilepila na kožo, mokro od slanega morja…


Kar naenkrat se dvigne in skuša splezati na igrala. »Ne tam. Nisi še dovolj velik.«, mu hočem reči. Pa se ujamem in si rečem, pa poglejmo, kako se bo lotil tega podviga. Izbere zavito kovinsko spiralo, po kateri je prej plezal starejši brat. »Uf …« si mislim, »ta bo pa težka!« In dvigne najprej eno roko, nato drugo nogo, pa spet eno roko in spet drugo nogo. Stojim zraven kot opora, najprej ga podprem za noge. Ko se ustavi in išče pot, ga počakam, nato ga pritisnem na največji prst na nogi, ker tam potrebuje oporo, da se dvigne. Potem mu primem prste na rokah, da se trdneje zgrabi za kovino, nato ga ujamem, ker se skoraj spusti …. In vendar mu z mojo pomočjo uspe. »Bravo Dan!« Pride na vrh, se spusti po toboganu in priteče spet na spiralo. »ŠE ENKRAT!« govorijo njegove velike temnorjave oči. In sva šla. Še stokrat. In zdaj zmore. Sam. Jaz sem tam le še varnostna mreža, ki ga čuva, če omahne. Kakšna čudovita izkušnja. Za oba.

 

Članek avtorice Ane Bešter Bertoncelj je bil objavljen 12. 6. 2017 na zastarse


IGRA, OSNOVNI GRADNIK OTROŠTVA: PROSTA IGRA VSAK DAN VSE SKRBI ODŽENE STRAN

Datum objave: 24.03.2017

V ameriških šolah so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začeli skrajševati in ukinjati šolske odmore, sočasno pa se je povečevalo število »hiperaktivnih« otrok in otrok, ki niso bili zmožni sedeti pri miru. Med razlogi za ukinjanje odmorov so navajali nasilje med otroki na igrišču in povečan administrativni pritisk na izboljšanje šolskega uspeha. Odločitev je bila preprosta. Če otrokom ne dovolimo, da nenadzorovano divjajo po igrišču, ter povečamo čas, ki ga presedijo za šolskimi klopmi, ubijemo dve muhi na en mah: izkoreninimo nasilje in dvignemo učni uspeh. Poleg tega pa so desetletni otroci vendarle že preveliki, da bi se zgolj »igrali«, ko pa lahko svoj čas izkoristijo precej bolj učinkovito. Zakaj se ta račun ni izšel?

VIR: foto

Potreba po gibanju je osnovna potreba otrok. Otroci jo zadovoljujejo tudi med telovadbo in popoldanskimi športnimi dejavnostmi. Vendar Anna Beresin, ki je raziskovala dogajanje na igriščih v Filadelfiji, v svoji knjigi Recess Battles: Playing, Fighting and Storytelling (2011) poudarja, da otroci razlikujejo med vodenimi dejavnostmi in prosto igro na igrišču. Otroci cenijo, kadar lahko počnejo, kar želijo, in ne tisto, kar jim narekujejo učitelji in trenerji. Pa čeprav je to zgolj tekanje po igrišču. V nestrukturiranem in nenadzorovanem času, ki ga otroci skupaj preživijo na igrišču, se porajajo otroške kulture: besedne in miselne igre, fantazijske igre, igre z rabo telesa in skupinske igre z gibanjem v prostoru. Otroci ob tem razvijajo smisel za sodelovanje in igro, pa tudi občutek za ironijo, humor ter fizične in socialne veščine. Otroci morajo kdaj pa kdaj zaiti tudi v težave in delati napake, saj se le tako naučijo, kako jih tudi rešiti.

 

Poleg gibanja ima igra ključni pomen za otrokov razvoj. Z igro se otroci učijo kulture. V igri se odraža širše družbeno okolje in njegove vrednote, saj otroci v igri preigravajo tisto, kar lahko opazujejo v svojem vsakdanjiku. Hkrati pa otroci z igro družbeno okolje raziskujejo, vstopajo vanj, si ga prisvajajo, mu nasprotujejo in ga spreminjajo.

Naravo igre določata tudi način življenja in okolje. Če so se nekoč otroci igrali na ulicah v mnogoštevilnih vrstniških skupinah, se je dandanes igra preselila na posebej označene prostore za igro, na igrišča, v igralnice ter pod okrilje organiziranih dejavnosti. Medtem ko so igro nekoč nadzorovali otroci sami, dandanes vedno bolj prehaja pod nadzor odraslih, bodisi staršev bodisi pedagogov, trenerjev ali animatorjev. S tem se daje vedno večjo vrednost izobraževalni vlogi igre in stimulativnim interakcijam med odraslimi in otroki. Otrok, ki teka sem in tja po igrišču, bo označen, da brezciljno bega ali nori, kar po mnenju odraslih vsekakor spada med nezaželeno obnašanje. Družbena norma postaja prepričanje, da morajo osnovnošolci obiskovati vrsto obšolskih dejavnosti, saj lahko le tako vsestransko razvijajo in pridobivajo veščine za življenje, namesto da bi se ob popoldnevih dolgočasili.

Red znotraj navideznega kaosa

V resnici osnovnošolski otroci še vedno potrebujejo nenadzorovano igro, kjer lahko preizkušajo meje brez nadzora odraslih. K temu, da je nenadzorovane igre med osnovnošolskimi otroki vedno manj, veliko pripomoreta tudi strah in želja po nadzoru pri odraslih. Vendar pa si odrasli pogosto napačno razlagajo kompleksni socialni, čustveni, intelektualni in fizični svet otrok. Žal odrasli dejavnosti otrok, v katerih sami ne vidijo smisla, hitro zavržejo kot nepotrebne in jih označijo za izgubo časa.

 

VIR: foto

Če bi odrasle in otroke povprašali o tem, kaj spada med igro in kaj ne, zagotovo ne bi dobili enakih odgovorov. Različno razumevanje dejavnosti otrok je še posebej očitno pri igri, ki vsebuje tepež, prerivanje in lovljenje. Otroci so bolj tankočutni v ločevanju med igro in pravo agresijo, medtem ko imajo odrasli s tem več težav. Meja med igro, ki vsebuje elemente nasilja, in pravim nasiljem je res tanka, vendar pa si lahko pomagamo z opažanjem, da otroci po epizodi igre, četudi vsebuje elemente nasilja, ostanejo skupaj ter ohranijo odnos, medtem ko pravo nasilje vodi v prekinitev odnosa med vrstniki. Odrasli tako ne odobravajo »nasilne« igre in jo preprečujejo predvsem zaradi lastne potrebe po redu in nadzoru, saj ob dejavnostih, ki se jim zdijo kaotične, nadzor izgubijo. Medtem ko se je odraslim v filadelfijskih šolah zdelo dogajanje med odmori na igrišču nasilno in kaotično, je Anna Beresin opazila, da imajo otroci vzpostavljen svoj red znotraj navideznega kaosa. Kar si odrasli razlagajo kot agresivno vedenje, je lahko za otroke le način, kako osmišljajo in preigravajo širše družbene dogodke v vrstniških skupinah.

Če sledimo teoretikom igre Briannu Sutton-Smithu in Thomasu Henricksu, lahko igro razumemo kot način bivanja, ki otroku omogoča, da preizkuša meje človeške izkušnje, preigrava najrazličnejše možne scenarije ter raziskuje, kaj sploh pomeni biti človek z najrazličnejših vidikov. Potemtakem lahko tudi razumemo, zakaj otroci v svoji igri uporabljajo tudi kaos, krutost, norčevanje, posmehovanje in kršenje pravil. V igri otroci predelujejo tudi čustva, kot so strah, jeza, gnus, žalost in sreča. Tako se učijo, kako se odzivati v posameznih situacijah in kako se bodo ob nekem vedenju nanje odzvali drugi. Med igro se v možganih aktualizirajo nove povezave, s čimer se povečata prilagodljivost in variabilnost, ki sta navsezadnje najpomembnejši lastnosti za preživetje človeške vrste.

Otroci potrebujejo prostor in čas

Prosta igra otrokom omogoča, da gradijo avtonomijo in nadzor nad tem, kaj, kje, s kom in kako se bodo igrali. V prosti igri lahko otroci raziskujejo v svojem lastnem ritmu. Dejstvo je, da prosta igra zunaj otrokom ponuja širšo paleto možnosti kot igra v zaprtih prostorih. Otroci imajo zunaj več svobode, lahko si privoščijo, da so glasni in hrupni. Na voljo so jim nestrukturirani materiali, ki so kot naročeni za kaotično igro: pesek, zemlja, veje, palice, listje in voda. Narava prebuja tudi čute: vid, vonj, zvok in dotik. Zunaj lahko skačemo, tečemo, plezamo in uporabljamo telo na najrazličnejše načine.

VIR: foto

Nekaterih ključnih veščin se ne moremo naučiti v šolah, niti na tečajih, pa četudi gre za tečaje, kjer se učimo ustvarjalnosti. Socialnih veščin, samokontrole, reševanja konfliktov, ustvarjalnega mišljenja in zamišljanja vedno novih in novih možnosti se ljudje učimo prav z igro. Najbolj idealno prav v starostno mešanih skupinah v nenadzorovani igri na prostem.

Peter Gray, avtor knjige Free to Learn (2013), povezuje porast narcizma in pomanjkanje empatije s premajhno količino časa, ki jo imajo otroci na voljo za prosto vrstniško igro. Pomanjkanje avtonomije in svobode ter povečan nadzor odraslih nad življenjem otrok vodijo v povečan stres in psihične težave. Zato tudi v filadelfijskih šolah ukinjanje odmora ni vodilo v zmanjšanje nasilja in povečan učni uspeh, temveč prav nasprotno. Prosta igra je nujna za zdrav razvoj, pa tudi za uspešno delovanje v šoli. Učenje in igra gresta namreč z roko v roki.

Tako številne »težave«, s katerimi se dandanes soočajo otroci, morda izhajajo prav iz tega, kako odrasli razumemo otroštvo in svojo vlogo v socializaciji, in iz dejstva, da preveč posegamo v otrokov prostor in čas, s tem pa tudi v njegov razvoj, ter ga usmerjamo po lastnih kriterijih in glede na lastne strahove. Odgovornost za socializacijo in učenje vedno bolj prenašamo na odrasle. Ti v svoji želji po uspešni prihodnosti otrok zapostavljajo otrokovo sedanjost in že dušijo otrokovo avtonomijo ter otrokom lastno sposobnost učenja. Pozabljamo, da se otroci veliko stvari naučijo sami, z opazovanjem odraslih in drugih otrok, z zgledom, z igro, z eksperimentiranjem, z napakami in preizkušanjem različnih možnosti. Za to pa potrebujejo prostor in čas.

Članek dr. Barbare Turk Niskač je bil objavljen v Dnevniku.


LAŽE V ŽIVLJENJSKO TEKMO

Datum objave: 15.02.2017

Dobre izkušnje otrok, staršev, širše družine in zaposlenih

Članek je bil objavljen v časniku Šolski razgledi, št. 2, 20. januar 2017

 

V Zasebnem vrtcu Zarja Kamnik v sodelovanju z jogistko in psihologinjo Marušo Pfajfar že nekaj let izvajamo jogo za otroke in tudi odrasle. Vpletamo jo v naš vsakdan, dopoldne v vzgojni proces, popoldne jo ponujamo družinam. V jogi kot načinu gibanja in sproščanja smo prepoznali dodano vrednost, ki je postala naša stalnica. Povezuje nas, združuje in nam pomaga pri soočanju z našimi stiskami, strahovi in frustracijami.  

Pri nas izvajamo javno veljavni program s podeljeno koncesijo. Že šesto leto ob aktivni vlogi otrok, usmerjevalni vlogi odraslih in sodelovalni vlogi staršev med seboj prepletamo in povezujemo jezik, družbo, naravo, matematiko, umetnost in gibanje. Naša dejavnost temelji na medkulturnem dialogu, na besedi in jeziku, na sodelovanju z lokalno skupnostjo. Med večje projekte sodi tudi Naš senzorni vrt, Abeceda prometne varnosti in projekt Ne bojim se vode. Posebno vlogo ima vključevanje joge v vrtčevski vsakdan.

 

Dragocena srečanja

Jogo za otroke in družinsko jogo na različne načine umeščamo v naše delo. Ob dopoldnevih za otroke drugega starostnega obdobja organiziramo vadbo joge, v katero so vključeni tudi strokovni delavci vrtca. Tako spoznavajo osnove joge in način izvajanja joge z otroki, ki ga lahko vključijo v svoj vsakdan. Tehnike dihanja, sproščanja in umirjanja so uporabne tudi pri delu v oddelku.

Družinsko jogo smo v preteklem šolskem letu ponudili otrokom in staršem kot srečanje v sklopu Šole dialoga. To je program srečanj, izobraževanja in delavnic za starše, ki jih ponujamo v našem vrtcu. Z družinsko jogo smo tradicionalna predavanja za starše spremenili v srečanja, na katerih družine skupaj kakovostno preživljajo čas. Zavedamo se pomena zgleda odraslih, našega vedenja in odzivanja na otroka. Vsaka še tako drobna in na videz nepomembna situacija predstavlja za otroka osebno doživljajsko snov, na kateri oblikuje svoj odnos do sebe, do drugih in življenja nasploh. Prav z organizacijo družinske joge smo ponudili staršem priložnost za dober zgled odraslega, za učenje sodelovanja in priložnost za povezovanje družine.

Beseda joga pomeni povezanost, združitev. Povezuje fizično z mentalnimi in duhovnimi vidiki življenja. Vaje, ki jih izvajamo samostojno, lahko ločimo od popolnega prakticiranja, ki obsega religiozno plat. 

 

V jogijski svet

Joga nam daje praktično znanje, kako ponovno vzpostaviti notranje ravnovesje misli, telesa in duha. Je zbirka moralnih, etičnih in praktičnih navodil, ki nam pomagajo živeti uravnoteženo in zdravo. Kljub široko zastavljenemu sistemu joge se v sodobnem svetu najpogosteje srečamo z njo v obliki telesne vadbe, dihalnih tehnik in sproščanja ter meditacije. Če vaje izvajamo pravilno, usklajeno z dihanjem, prispevajo k uglasitvi notranjih organov in spodbujajo njihovo delovanje.  

Tudi pri jogi za otroke je poudarek na telesni vadbi, ki je otrokom povsem naravna in prirojena. Prvi koraki v jogijski svet pa so pri otrocih videti povsem drugače kot pri odraslih. Ob igrah in zgodbah se na zabaven, sproščen in včasih tudi zelo glasen in aktiven način otroci spoznavajo z jogijskimi položaji, preskušajo zmožnosti svojega telesa in odkrivajo nove načine gibanja. Fizično joga poveča otrokovo gibljivost, moč, motoriko, ravnotežje, predvsem zviša zavedanje lastnega telesa. Poleg tega dobro vpliva na koncentracijo in notranji občutek miru, saj se z otrokom prijaznimi in zanimivimi načini poskušamo umiriti in zaznati svoj dih.

Hkrati je joga za otroke interdisciplinarni pristop učenja mnogih različnih stvari, ki vsaka po svoje povezujejo telo, misli in duha ter pomagajo oblikovati otrokove trdne temelje za življenje. Ob rednem izvajanju jogijskih položajev, dihalnih vaj in sproščanja se otroci učijo tehnik za premagovanje vsakodnevnega stresa in se lahko malce laže spopadajo z vsakdanom. Sprostitev v otrocih sproži ustvarjalnost, boljšo komunikacijo in občutek sreče. Ker joga ni tekmovalna, skuša v otrocih predvsem ustvarjati občutek povezanosti in pripadnosti, sodelovanja in medsebojne pomoči. Občutki varnosti, sprejetosti in topline dajejo otroku potrebno samozavest in moč, da se vključi v življenjsko tekmo. V sproščenem in netekmovalnem okolju otrok laže razvije svoj potencial.

 

Vadbo obožujejo

Jogijske vaje delujejo na ves organizem in so primerne za otroke vseh starosti, saj ustrezajo njihovim različnim gibalnim sposobnostim.

Na podlagi izkušenj izvajanja joge z različnimi starostnimi skupinami je joga med otroki zelo dobro sprejeta, sploh če se je ne lotimo čisto »običajno«. Obilica telesnega stika med otroki, ki tako s telesi ustvarjajo različne oblike in utrjujejo medsebojno zaupanje, je več kot dobrodošla oblika vadbe, ki jo večinoma vsi obožujejo. Primer je položaj tigra, ki pomaga vzravnati hrbtenico, očisti sinuse, sprosti srce ter izboljša dihanje in krvni obtok. Ko raztegneš hrbet, občutiš telesno moč in silovitost tigra.

Foto: arhiv vrtca Zarja, položaj tigra oziroma mačke

 

Vživljanje v različne vloge in hkratno spodbujanje soustvarjanja nadaljnje zgodbe in poteka vadbe daje otrokom samozavest in svobodo odločanja, kar jih spodbudi k prav zanimivemu ustvarjanju. Mnogokrat se prav odrasli, ki smo zraven in vodimo jogijsko urico, največ naučimo. Zelo dobro so sprejete tudi oblike umirjanja, ki niso običajne in ustaljene v vzgojno-izobraževalnem načinu ali doma. Tako uporabljamo, denimo, zvočno posodo ali kozarec z bleščicami za meditacijo.

Otroci so pravzaprav naravni jogiji. Njihova telesa so prožna, dihajo globoko in sproščeno skozi nos, imajo dobro telesno držo, odprt odnos do življenja in zanima jih tukaj in zdaj.

Joga za otroke pozitivno učinkuje na motorične in koordinacijske spretnosti, nadzor nad čustvi in njihovo umirjanje, samozavest, imunski sistem, telesno moč in gibljivost, telesno držo, pljučno kapaciteto, zavedanje in obvladovanje telesa, zbranost ter ustvarjalnost.

 

Za vso družino

Poseben poudarek smo v zadnjem času namenili družinski jogi. Na takih jogijskih uricah se zberejo otroci in njihovi starši, pogosto se jim pridružijo še sestre, bratje, stari starši. Družinska joga temelji na povezovanju med starši in otroki, na kakovostnem preživljanju časa; starši se resnično posvetijo svojemu otroku. Ker je joga prilagojena za mlajše otroke, celotna vadba temelji na igri. To pomeni, da otroci prek igre in telesnega stika lahko uzrejo svoje starše v povsem drugačni vlogi. Skupaj s skupino otrok in staršev smo izpeljali položaj speče kače, pri čemer je pomembno, da je dihanje vseh v kači v sozvočju. Skupina se tako poveže v popolni sprostitvi in občutku, da je eno z vsakim in vsem.

Foto: arhiv vrtca Zarja, položaj speče kače

 

Družinska joga v zgodnjih letih dobro vpliva na otrokov razvoj in na poglabljanje odnosa med starši in otroki. Z rednim udeleževanjem in opazovanjem staršev pri aktivnosti otroci in mladi dobijo dober zgled redne telesne vadbe, umirjanja diha in posledično misli, naučijo se spoprijemati s stresom, obvladovati svoja čustva... Spodbude staršev in uporaba različnih tehnik tudi doma, v domačem okolju, k temu le še pridajo.

Vzgojiti zdravega, normalno razvitega in primerno izobraženega otroka, mladostnika in nenazadnje odraslega je v interesu vsake družbe. Želimo, da otroci razmišljajo o izbirah, možnostih in tudi s tem razvijajo svoje kompetence za ustvarjanje lastnih življenj. Naša filozofija vzgoje sledi novi etiki, etiki distance in daljnih posledic. Želimo vzgajati kritičnega posameznika, kritično družino, ki se zaveda, da imajo njena dejanja posledice.

MARGARETA CERK

MARUŠA PFAJFAR

  

Pri pisanju sva se opirali na naslednja dela: Pravljična joga: priročnik za vadbo joge za otroke, stare od 2 do 5 let (U. Božič), Posnemajmo živali; slikanica joge za zdravo življenje (P. Mainland), Otroci so podoba svojih staršev: starševstvo, ki oblikuje vrednote (L. D. Nolte,  R.  Harris), Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem obdobju (R. Pišot, R., G. Jelovčan), Začetni program joge za otroke; zbirka primerov za usmerjene igralne in gibalne dejavnosti (G. Schmidt).


TELEVIZIJA KOT DEJAVNIK SOCIALIZACIJE OTROK

Datum objave: 11.01.2017

V zadnjem desetletju so mediji, predvsem elektronski, doživeli velik razmah. Postali so pomembni sooblikovalci naše družbe in sestavni del našega življenja. In s tem tudi življenja otrok. Televizija je po priljubljenosti, pomembnosti in dosegljivosti še vedno na prvem mestu. Skoraj vsi otroci imajo dostop do nje in ob njej preživijo veliko svojega časa. Večina raziskav potrjuje, da prevzema vedno pomembnejšo vlogo v procesu socializacije; otroku na drugačen način kot starši, vzgojitelji in pomembne druge osebe odpira okno v svet. Zaradi svoje dostopnosti je televizija postala široko polje najrazličnejših predsodkov in glavni krivec za marsikatero slabo navado današnjih otrok. Vrste raziskav, ki so nastale kot odgovor na to, pa so pokazale, da televizija sama po sebi otrokom ne škodi; da je bolj kot medij sam pomembna vsebina. Če odrasli naučimo otroke televizijo pravilno uporabljati, lahko postane njihova zaveznica pri širjenju znanja, oblikovanju različnih veščin in pomembnih vrednot in s tem celovito vpliva na njihov razvoj in dojemanje sveta. Ponuja jim edinstveno možnost, da z njeno pomočjo doživijo stvari, ki jih v resnici nikoli ne bi mogli, za nekatere otroke pa je edini stik s presenetljivo raznolikostjo in pestrostjo širnega sveta.

Televizija je torej tukaj in otrokom danes skoraj ne moremo več preprečiti, da bi jo gledali. Strokovnjaki ugotavljajo, da televizijo gledajo vedno mlajši otroci, saj je to priložnost, ko si starši lahko za trenutek oddahnejo v hitrem ritmu življenja. Zato je pomembno, da na televizijo pogledamo z druge strani: kakšne so njene možnosti in kje so lahko njene prednosti na področju socializacije in učenja otrok?

                               VIR FOTO

Ob tem se moramo zavedati osnovnega dejstva: otroke je treba naučiti, kako pravilno gledati televizijo. Tako kot se otrok uči hoditi in govoriti, se mora naučiti sprejemati in vrednotiti medijske vsebine. Zato je toliko bolj pomembno, kakšna so otrokova prva srečanja z njimi. Prve korake na tej poti mora narediti v spremstvu odraslih, ki vzpodbujajo in usmerjajo njegov odnos do medijev. Ko ima otrok osnovno znanje o značilnostih televizije, si z lastnim odkrivanjem in preizkušanjem postopno gradi in oblikuje svoje znanje in se razvija v kritičnega gledalca, ki mu ni vseeno, kaj gleda.

Otroci pridejo v stik s televizijo najprej v družini. Kaj in kako se bodo o njej učili od staršev, je zelo odvisno od gledalskih (»televizijskih«) navad in komunikacije v družini. Starši niso pomembni le pri izbiri in vrednotenju oddaj, pač pa pomembno vplivajo tudi na okus otrok z neposrednim vrednotenjem programov; ko pokažejo/izrečejo, kateri so njihovi najljubši žanri, kakšen odnos imajo do posameznih oddaj, kako ocenjujejo voditelje, glavne like oddaj … Raziskave so pokazale, da televizija ni le medij, ob katerem otroci preživijo največ časa, pač pa tudi medij, o katerem se v družinah največ pogovarjajo. Na kakšen način je televizija vključena v življenje družine, je odvisno od različnih socialnih, kulturnih in ekonomskih dejavnikov (koliko televizorjev je v stanovanju, koliko časa otroci preživijo doma, kakšne so družinske navade gledanja televizije). Značilnosti družine igrajo odločilno vlogo pri gledalnih navadah otrok. Otroci, katerih starši se ukvarjajo s spremljanjem in uravnavanjem otrokovega gledanja televizije, preživijo pred ekranom manj časa. Otroci, katerih starši veliko svojega časa preživijo pred televizorjem, tudi sami gledajo več televizije.

 

Učenje s televizijo

Znanje otrok se širi ves čas, predvsem zaradi njihove spontane radovednosti v zvezi z vsem, kar jih obdaja. Televizijske vsebine, ki vzbudijo njihovo radovednost, so dragocen pripomo- ček na poti učenja. Raznovrstne kakovostne oddaje za otroke skušajo vzbuditi zanimanje ali potešiti radovednost na najrazličnejših področjih (materni in tuj jezik, narava, medosebni odnosi, umetnost in ustvarjalnost, različne aktivnosti …).

Obilica govora o negativnih učinkih televizije na otroke povsem zatemni njen velik potencial na področju poučevanja. Otroci se lahko veliko naučijo že iz programov, ki so namenjeni zabavi, pravo moč televizije kot medija pa pokažejo programi, ki so namensko narejeni za izobraževanje.

Ne obstaja en način razlage, kako se otroci učijo s pomočjo televizije. Dejstvo je, da je gledanje televizije mnogo bolj aktiven proces, kot se zdi na prvi pogled. Njen vpliv na otroka je odvisen od stopnje njegovega miselnega razvoja. Vemo pa, da se otroci učijo s televizije predvsem po principu opazovanja in posnemanja.

Otroci se bodo več učili, če zbudimo njihov interes; od ponudbe na televiziji je odvisno, kaj se bodo naučili. Učenje je aktiven proces, otroku moramo ponuditi ustrezno učno okolje, ki bo tako privlačno, da ga bo sam želel raziskati. Podobno je s televizijskimi oddajami – otrokom moramo ponuditi oddaje, ki bodo pritegnile njihovo pozornost in jih spodbudile, da bodo ob njih aktivni gledalci, ki bodo razmišljali o tem, kaj vidijo in slišijo.

 

Kako otroci gledajo televizijo?

Marsikdo je prepričan, da so otroci najbolj hvaležna publika, ker sprejmejo vse, kar jim ponudimo. Prav zato, da do tega ne bi prišlo, moramo pri otrocih razviti občutek, kaj je na televiziji zanje dobro in kaj ne (kakovostne oddaje, namenjene njihovi starosti). S pomočjo odraslih se učijo razumeti vsebino oddaje (o čem oddaja govori), ocenjevati njeno zanimivost (kako jo lahko povežejo s svojimi preteklimi izkušnjami, kaj novega jim sporoča) in se odločati, kateri deli programa so vredni njihove pozornosti (predvsem tisti, ki so namenjeni prav njim) in kateri ne. Od odraslih se navajajo oblikovati kriterije, po katerih ločijo med sabo različne žanre (zvrsti): ali je oddaja za otroke ali odrasle, ali je resna ali smešna, ali je informativna ali zabavna. Otroci se hitro naučijo, kaj je pomembno v oddaji, prepoznajo dramaturgijo (jasen potek zgodbe) in jih hitro zmoti, če določeni deli manjkajo (otroci predvsem ne marajo odprtih koncev, ki ne zaključijo zgodbe). Njihovo pozornost pritegnejo čustveni elementi, ki so za otroške oči še posebno privlačni: živali, ganljive teme (npr. nesreče živali, žalostni otroci), razlaga s pomočjo modela (npr. praktičen prikaz pojava), posebni učinki (nenavadni zvoki, vizualni triki), povabilo k sodelovanju (s pismi, risbicami ali preko interneta), ponovno prepoznane vsebine (poznani kraji, besede, ki jih otroci prepoznajo), prepoznavni in zanimivi detajli. Upad pozornosti povzročijo suhoparne razlage strokovnjakov, neprivlačne slike, nerazumljive vsebine (tuje, nerazumljive besede in prizori, npr. za otroka dolg, lep sončni zahod še nima romantične vrednosti), veliko govora, vsebine, ki jih ne poznajo, odrasle teme in strokovnjaki, ki svojih razlag ne znajo približati otroškemu razumevanju sveta.

Televizija je otrokom koristna le, če jo razumejo. Zaradi razvojno pogojenih razlik v mišljenju, čustvovanju in zaznavanju otrok – pa tudi zaradi različnih izkušenj – pride do razlik v razumevanju zgodb – različno stari otroci bodo isti del oddaje zaznali in predelali na povsem različne načine. Seveda je njihovo razumevanje zgodb odvisno tudi od tega, kaj in koliko so se o gledanju televizije do takrat naučili. Zato je treba paziti, da otroci gledajo sami le oddaje, ki so primerne zanje. Starši pa so tudi tisti, ki morajo presoditi, ali ima njihov otrok dovolj znanja o televiziji in njenih vsebinah, da mu bodo oddaje koristile in ne škodile. Pri ogledu oddaj, ki jih otroci še ne razumejo pravilno in bi si lahko ravnanja v njih napačno razlagali, je še posebej pomembno, da so ob njih odrasli, ki se z njimi pogovarjajo o tem, kar gledajo. Skupno gledanje televizije je kot listanje slikanice: otrok in odrasli sedita skupaj na zofi in gledata oddajo na televiziji. Odrasli spremlja otrokovo gledanje, iz njegovega vedenja lahko opazuje, kako doživlja dogajanje na zaslonu: kaj ga pritegne, kaj vznemiri, kdaj mu pozornost upade. Ko otrok postavlja vprašanja, mu odrasli nanje odgovarja, lahko tudi tako, da mu z novimi vprašanji pomaga, da sam najde odgovor. Če otrok sam ne komentira, mu lahko odrasli zastavi vprašanje takrat, ko opazi, da je otroka nekaj posebej pritegnilo ali vznemirilo. Takšne situacije v oddaji so lahko dobre iztočnice za pogovor z otrokom o najrazličnejših temah (prijateljstvo, odnos do različnih ljudi, pomembni dogodki), tudi takšnih, o katerih se sicer težko pogovarjamo (žalovanje, smrt, ljubezen, spolnost). Iz otrokovega pripovedovanja o oddaji lahko marsikaj izvemo o njegovem doživljanju sveta okoli sebe. V vsakem primeru pa skupno gledanje televizije ter pogovarjanje ob oddaji in kasneje o oddaji pomeni pomembne in dragocene trenutke druženja otroka in odraslega (zlasti staršev).Tako tudi televizija prispeva k ustvarjanju dobrega odnosa med otrokom in starši.

Z razvojem otroka se spreminja priljubljenost žanrov: predšolski otroci in mlajši šolarji imajo najraje animirane filme, kasneje številni dečki radi spremljajo tudi šport in oddaje z veliko akcije, mnoge deklice pa imajo raje zgodbe, ki pripovedujejo o otrocih, družinah … Prav tako se s starostjo občutno poveča možnost sprejemanja informacij, zato otroci vse več časa preživijo ob televiziji. Tukaj je še posebej pomembna naloga staršev, da omejijo čas gledanja televizije oziroma se z otroki dogovorijo, kaj in kdaj bodo gledali, ter da imajo ustrezne (privlačne) predloge za preostali prosti čas.

Otrokom so v oddajah vedno najbolj zanimive teme, ki so osrednjega pomena v njihovem takratnem življenjskem obdobju. Posebej dragocene so izvirne slovenske oddaje, ki otrokom ponudijo znano zemljepisno in kulturno okolje, družinske navade, načine pogovarjanja in reševanja problemov ter domač jezik. Raziskave po svetu kažejo, da otroci, če le imajo to možnost, najraje izbirajo oddaje, narejene v njihovem okolju in jeziku.

Vsaka kakovostna oddaja za otroke skriva v sebi veliko različnih možnosti za delo z otroki in sporočil, ki spodbujajo otrokov razvoj. Kako pa prepoznamo kakovostno oddajo?

 

Kriteriji kakovostnih oddaj za otroke

Vsebina oddaje mora biti v skladu z razvojnimi značilnostmi in potrebami ciljne skupine gledalcev, ki ji je oddaja namenjena: Različno stari otroci različno dojemajo posamezne elemente oddaje, imajo drugačen humor, drugačen odnos do likov, ki nastopajo v oddaji in drugačna znanja in izkušnje. Oddaja, ki upošteva vse to, bo za otroke določene starosti smiselna, razumljiva in privlačna. Dobre oddaje otroke nagovarjajo na ustrezen način in jim pomagajo, da se v tem dinamičnem življenju lažje znajdejo.

Prepoznavni okvir, ki nudi varnost: Otroci se oddaji popolnoma prepustijo, ko imajo občutek varnosti, ki ga v tem primeru omogočajo jasno definiran začetek in konec oddaje (začetna in končna špica s prepoznavno glasbo), zgodba (ta pa lahko vsebuje presenečenja, ki poskrbijo za razburjenje in navdušenje) in vloge, ki jih imajo v njih glavni junaki. Otroku moramo vedno znova razložiti, da je situacija na televiziji igrana, »kakor da«, in da se glavnemu liku ne more zgoditi nič resnega. Prav to, da se otrok nauči ločiti realnost od izmišljenih situacij, je eden najpomembnejših ciljev, ko se otrok uči gledanja televizije.

Junaki, ki omogočajo identifikacijo: Še bolj kot zgodba so v oddaji pomembni glavni junaki – od njihovega karakterja in vedenja je odvisno, ali jih bodo otroci sprejeli s kritiko ali z navdušenjem. Otroci imajo radi junake, ki so zabavni in zviti, ki vedno najdejo način, da dosežejo svoje, in imajo pri roki vedno kakšen pameten nasvet. Podobno kot v življenju se zdi mlajšim otrokom pomembno, da je tukaj nekdo, ki obvlada situacijo, pa čeprav s svojimi dejanji povzroča zmedo in nered v svoji okolici. Izbira takšnih najljubših junakov je dokaz več, da želijo otroci v oddajah prepoznati situacije, ki se dogajajo tudi njim, in junake, s katerimi se lahko identificirajo: ki so jim podobni, ki včasih naredijo kakšno neumnost in se jim kaj ponesreči, na koncu pa se vse dobro zaključi s pomočjo »domačih« ljudi, ki imajo junaka radi, in ki jih ima on prav tako. Takšni junaki so najbližji otroškemu dojemanju sveta.

Zgodbe, v katerih otroci prepoznavajo vsakodnevno življenje: Pri vseh otrocih so najbolj priljubljene oddaje, ki govorijo o vsakodnevnih dogodkih, ki so otrokom blizu in jih dobro poznajo. Rdeča nit je življenje v družini, med prijatelji in z nekom, ki povzroča preglavice in moti urejeno skupnost. Seveda pa je od načina pripovedovanja zgodbe, strukture celotne oddaje in vedenja njenih junakov odvisno, katera starostna skupina bo določeno oddajo bolje sprejela. Starejši kot so otroci, višja je njihova stopnja miselnega razvoja, večje so njihove zahteve.

Poučni elementi: Poučne oddaje so načrtovane na osnovi razvojnih ali izobraževalnih ciljev. Dobre poučne oddaje nastajajo s pomočjo strokovnjakov, ki poznajo otrokov razvoj in so narejene posebej za otroke; imajo dokumentarni podton v tekstu, z izkušnjami, ki jih otroci lahko dojamejo. Poučne oddaje lahko pokrivajo zelo široko paleto vsebin: znanje, povezano z motoričnimi veščinami in zdravjem, osebne in medosebne veščine, razvijanje pozitivnega odnosa do učenja, razvijanje radovednosti in kreativnosti, jezikovne veščine, spoznavanje literature, osvajanje pojmov, reševanje problemov, vzročnost, števila, spoznavanje narave.

Elementi otroškega humorja: Otroci se tudi ob gledanju televizije veliko smejijo različnim stvarem in na različnih mestih. Mlajši uživajo ob burkah in »kravalu«, starejše zabavajo junaki, ki sploh niso junaški, in parodije. Tudi struktura humorja mora biti prilagojena otrokovemu dojemanju. Vsak humor, ki ga ponudimo otrokom, pa zanje ni vedno zabaven. Določene vrste humorja otroci veliko težje prepoznajo ali pa jih sploh ne prepoznajo, si jih napačno razlagajo in se v skladu s tem tudi odzivajo. Prav zaradi tega se lahko zgodi, da pri otroku naletimo na sicer zelo redko vprašanje: »In kaj je tukaj smešno?«

 

Analiza otroške oddaje

Kot primer kakovostne oddaje za otroke z različnimi elementi, ki vzpodbujajo otrokov razvoj na vseh ravneh, navajamo analizo izvirne slovenske oddaje za pred- šolske otroke Martina in ptičje strašilo, ki je bila po podatkih Programskega kontrolinga RTV Slovenija v letu 2006 ena najbolj priljubljenih otroških oddaj na Televiziji Slovenija. Štiri sezone oddaje so sestavljene iz več kot osemdeset epizod. V oddaji Živ žav (oddaja z risankami, ki je na sporedu vsako nedeljo zjutraj na TVS 1) je bila vsaka zgodbica razdeljena na tri dele, ki so bili razporejeni med risanke. Enkrat tedensko pa so bile oddaje na sporedu tudi popoldne, med oddajami za predšolske otroke. Sledilo je več ponovitev posameznih serij.

 

                                VIR FOTO

Martina živi v svojem svetu nekje med oblaki, ptičje strašilo z imenom Dečko, pa je njen prijatelj, ki prihaja k njej na obisk s svojega polja. Skupaj sta doživela že marsikatero zgodo in nezgodo, veliko se pogovarjata, razmišljata, igrata, raziskujeta in potujeta. In vedno znova sta vesela, ker sta prijatelja in jima je skupaj lepo.

Vsaka zgodba teče na dveh ravneh: v ospredju je tisto, kar Martina in Dečko počneta (npr. igranje kart, potovanje v Afriko, izrezovanje vzorcev iz papirja), ob tem pa nenehno gradita svoj odnos. Skupaj se veselita in jezita, žalostna sta ali samo zamišljena, skregata se in poiščeta način, da se spet zbližata. S tem otrokom nenehno sporočamo: pri vsaki aktivnosti v dvoje (ali v skupini) je treba skrbeti tudi za odnos.

V vsaki oddaji je veliko elementov, ki vzpodbujajo otrokov razvoj in učenje. Vsak izmed njih ponuja priložnost za posnemanje in s tem učenje, za razmislek o pomenu besed, pojmov in vrednot in za pogovor o temah, ki so otrokom v tem obdobju pomembne.

 

  1. Simbolna igra: Martina in Dečko se igrata, vstopata v nove vloge, si izmišljata nove dejavnosti in potujeta, včasih zares, včasih pa samo v domišljiji. S tem vzpodbujata simbolno igro pri otrocih, ki je v tem obdobju v polnem razcvetu in je pomemben del njihovega razvoja. Otrokom sporočata, da si lahko naredijo Afriko tudi doma, v deževnem nedeljskem popoldnevu.
  2. Socialne veščine: Učita se pravilno in vljudno govoriti, lepo jesti in se urediti. Pomagata drug drugemu, ko je to potrebno, razveseljujeta drug drugega, ko sta žalostna, in nenehno iščeta načine učinkovitega reševanja konfliktov.
  3. Moralne vrednote: Teme oddaj (npr. skrivnosti, opora) ju pogosto pripeljejo do pogovora o pomenu prijateljstva (kdo so prijatelji, kaj vse počnejo prijatelji, zakaj si prijatelji zaupajo skrivnosti), o pomoči, skrbi za drugega (oporo lahko nekomu ponudiš, če mu pomagaš podpreti šotor, ki se podira, opora pa si lahko tudi takrat, ko nekomu v stiski pomagaš).
  4. Znanje in spretnosti: Zelo rada se igrata šolo in takrat se učita črke, pišeta številke, računata, preizkušata spomin in naredita kakšen preprost fizikalni ali kemijski poskus. Pogosto se učita različne ročne spretnosti (pletenje, rezanje, oblikovanje), izdelujeta predmete (maske, okraske, lutke) in se preizkušata v gibalnih spretnostih (skakanje, plezanje, metanje žoge v koš).
  5. Učenje pojmov: Z igrami se učita števil, gledati na uro, nove besede (slovenske in tuje), ocenjevati dolžino, višino, širino, imenovati barvo.
  6. Odnos do narave: V oddajah pogosto nastopajo živali, zanje lepo skrbita in jih na koncu vedno vrneta v tisto okolje, kjer se najbolje počutijo. Dečko zelo veliko ve o rastlinah, posebej o zelenjavi in zdravilnih zeliščih, in s tem seznanja tudi svojo prijateljico.
  7. Kulturna vzgoja: Velikokrat bereta, recitirata pesmi iz knjig ali iz glave, sestavljata svoje verze, igrata se gledališče, naredita si kino, gledata slike, rišeta in priredita razstavo.
  8. Kulturna dediščina (prazniki, običaji in ljudsko izročilo): Praznovala sta že skoraj vse za otroke pomembne praznike (božič, novo leto, pust, velika noč s pirhi), obujata pa tudi stare, lepe običaje (gregorjevo, kresna noč, praznovanje prvega pomladnega dne). Te vsebine so prav posebej pomembne za prenašanje in ohranjanje kulturne dediščine, ki je mnogi mladi starši niti sami ne poznajo.

 

Risanke

Otroci v svet medijev običajno vstopajo preko risank. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je risanka žanr, ki je v vsakem primeru namenjen otrokom, pa ni tako. Tudi med risankami je treba previdno izbrati tiste, ki so z vso skrbjo in premišljenostjo narejene za najmlajše gledalce.

Naloga dobrih risank je, da spodbujajo otrokov miselni, govorni, čustveni in socialni razvoj ter učenje. Najpomembnejša kriterija takšnih risank sta kakovostna ilustracija in animacija ter zanimiva, privlačna, zabavna in poučna zgodba. Dobre risanke vsebujejo vsaj tri osnovne elemente, ki otroke pritegnejo: so zabavne, napete in imajo prepričljive pozitivne junake. Ustvarjalci risank te elemente zelo skrbno vključujejo v vsebino. Otrokom ponudijo smešne besede in besedne zveze, nepričakovane preobrate, nezgode, ki povzročijo splošen nered, in podobne reči, ki so ključne sestavine otroškega humorja. Z ustrezno dramaturgijo vnašajo v zgodbe napetost, spopade med dobrim in zlom, kar vedno poskrbi za vznemirjenje in napeto pričakovanje. In na koncu, vsaka risanka ima pozitivnega junaka ali več junakov, ki se pogumno zoperstavijo močnejšim, večjim in hudobnim, da rešijo sebe, prijatelje ali ves planet. S prebrisanostjo, čarovnijo ali močjo so kos vsem oviram, ob tem ostajajo zvesti svojim staršem ali prijateljem – to so vrline pravih junakov. Risanka, ki učinkovito zajema te elemente, bo pri otrocih prav gotovo naletela na dober odziv, ob tem pa je zelo dobrodošel še kanček fantastičnega, domišljijskega ali čarobnega in nujno srečen konec za glavnega junaka.

Na vprašanje, katere risanke imajo otroci najraje, je nemogoče odgovoriti. Če to vprašanje zastavimo otrokom, dobimo zelo omejen vzorec odgovorov, saj imajo otroci v mislih predvsem aktualne risanke, ki so trenutno na sporedu. Prav tako so tudi znotraj teh risank velike razlike: nekatere risanke ima večina otrok zelo rada, med njimi pa so tudi takšni, ki določene priljubljene risanke sploh ne marajo. Kaj otroke pri risankah pritegne in odbija, se razlikuje od posameznika do posameznika in je odvisno od starosti otrok in spola, pa tudi od zgodbe, ki jo risanka pripoveduje, in junakov, ki v njej nastopajo.

Veliko najlepših risank nastane po že preverjenih in dobro znanih in sprejetih slikanicah in knjigah za otroke. Knjižna podlaga je praviloma vedno zagotovilo za kakovost in uspeh risanke pri otrocih. Pri nas pa je ključnega pomena tudi dobra sinhronizacija, saj je za otroke nujno, da junake razumejo, da le-ti govorijo počasi, razločno in jezikovno pravilno. Tega dela so zmožni samo najboljši prevajalci, z občutkom za lep jezik in otroško dušo ter izkušeni režiserji in igralci, ki pod budnim uredniškim očesom poskrbijo, da je risanka ne le paša za oči, ampak tudi paša za ušesa.

Kot primer navajamo nekaj junakov risank, ki so po podatkih Programskega kontrolinga RTV Slovenija bili v času predvajanja najpopularnejši pri malčkih, vsak zaradi svojih posebnosti in značilnosti. Risanke, v katerih nastopajo, vsebujejo vse, kar smo do zdaj napisali o kakovostnih oddajah za otroke. Upoštevati pa moramo, da so namenjene različno starim otrokom in zato ponujajo vzpodbude za različne razvojne stopnje. Uspešno jih lahko izkoristimo pri delu z otroki.

Prihaja Nodi: Nodi je pravi junak, ki ga otroci obožujejo. Preprost in prikupen je, ima celo vrsto napak in vedno le najboljše namene. Otroci v njegovem vedenju zlahka prepoznajo sebe, hkrati pa Nodi s svojimi posebnimi sposobnostmi izpolnjuje njihove sanje (vozi avtomobil, leta z letalom, ulovi poredna škrata). Lekcije, ki se jih ob svojih dogodivščinah nauči Nodi, so pomembno sporočilo tudi za male gledalce.

 

                                                VIR FOTO

 

Franček: Skrivnost Frančkovega uspeha je v tem, da je, čeprav je želvak, na las podoben vsem petletnikom. Franček otroke popelje v svet, ki ga poznajo, v družino, med prijatelje, v vsakodnevne obveznosti, skrbi in težave, ki jih rešuje, kakor najbolje ve in zna. Tudi zlaže se kdaj in včasih zamudi, noče se naučiti voziti kolesa, ker mu ne gre tako, kot si je predstavljal. Na koncu mu vedno priskočijo na pomoč ljubeči odrasli in prav to otrokom pred ekranom ponuja občutek varnosti in ugodja.

Pika Nogavička: Zaradi dolžine in nekoliko zahtevnejše zgodbe je primerna za starejše predšolske otroke. Privlačna je iz enakih razlogov kot njena knjižna predloga: otrokom uteleša njihove želje, spravi jih v smeh in jim kaže svet z drugačne perspektive, kot so je vajeni. Pikine zgodbe so vir nenehnega čudenja in zabave, hkrati pa daje otrokom priložnost, da razmišljajo o svojih mejah ter pomenu vrednot in družbenih dogovorov.

Podnaslovljene risanke

Včasih je kakšna risanka tudi podnaslovljena. Za otroke, ki še ne znajo brati, je zelo prijetno doživetje ogled podnaslovljene risanke skupaj z odraslimi, ki jim glasno berejo podnapise in so ves čas pri roki za vsa njihova vprašanja. Otroci, ki tekoče berejo, nimajo težav s povezovanjem prebranega besedila in spremljanjem vsebine, raziskave pa so pokazale, da je lahko aktivno spremljanje podnaslovljenih risank učinkovita motivacija za branje in dober način za urjenje branja. Tudi te risanke imajo pogosto osnovo v knjigah, marsikatere celo v stripih, ki so pri starejših otrocih še posebej priljubljeni.

Priredbe in prenosi predstav za otroke

Lutke so vrata v svet kulture, je nekoč dejal veliki slovenski lutkar Nace Simončič. Če otroci že zgodaj vzljubijo to vrsto umetnosti, namenjeno prav njim, bodo tudi kasneje obiskovalci gledaliških, plesnih predstav in koncertov. Žal pa je marsikateri otrok prikrajšan za možnost obiska pravega gledališča za otroke. Za te in vse druge otroke so pomembni televizijski prenosi lutkovnih, gledaliških in plesnih predstav za otroke. Doma jim pričarajo vzdušje pravega gledališča, jim odprejo vrata v svet kulture in jih seznanjajo z vso raznovrstnostjo tehnik in izraznih poetik. Nekaj posebnega so predstave, v katerih nastopajo otroci in spodbujajo svoje vrstnike, da se tudi oni spoprimejo s podobno aktivnostjo.

Poročila

Množični mediji z informacijami bombardirajo tudi otroke. Vse vidijo in slišijo, marsikaj pa težko razumejo. Vrsta raziskav, ki so jih po svetu opravili kmalu po začetku nasilnega ameriškega vmešavanja v Iraku, je pokazala, da otroci želijo, da jih vzamemo resno. Nočejo, da jim prikrivamo stvari, ki se dogajajo okoli njih, želijo biti o vsem obveščeni. Treba pa je poskrbeti, da dobijo informacije na način, ki ga razumejo, da lahko vprašajo stvari, ki jim niso jasne, ki jih skrbijo, da tudi njim strokovnjaki razložijo dogodke, na način, ki jim je blizu. Tako si bodo lažje ustvarili svojo sliko o svetu okoli njih.

Video kasete in dvd-ji

Med medije, ki spremljajo televizijo, sodijo tudi video kasete s posnetimi oddajami, v zadnjih letih pa smo priča pravemu razcvetu dvd-jev, nosilcev slike in zvoka, ki so že skoraj popolnoma nadomestili video kasete. Tudi rokovanja z njimi je otroke treba naučiti, pri izboru vsebin, ki jih bodo otroci gledali, pa veljajo enaka priporočila kot pri izbiranju televizijskih oddaj. Vsebine morajo biti kakovostne in primerne za otroke določene starosti. Naj ne bo otrokom in staršem vodilo količina dvd-jev na polici, temveč resnično premišljen izbor risank, oddaj in filmov na njih.

Televizija in knjiga – nasprotnici ali zaveznici?

Televiziji pogosto očitajo, da otroci s pogostim spremljanjem televizijskih vsebin zanemarjajo branje, ki od njih zahteva aktivno miselno udeležbo; gledanje televizije pa naj bi bilo zgolj pasivno spremljanje ponujenih vsebin. Gre za različna medija, od katerih ima vsak svoje prednosti in pomanjkljivosti. Raziskave so pokazale, da je televizija lahko, seveda ob ustrezni uporabi, tudi pripomoček za širjenje bralne kulture, popularizacijo branja, knjig pesnikov, pisateljev in drugih literarnih ustvarjalcev. Zanimiva televizijska oddaja je lahko spodbuda za iskanje novih informacij in novih znanj s pomočjo poučne literature, enciklopedij, leksikonov ipd.

Najprikupnejši junaki risank so najprej zaživeli v slikanicah in knjigah in šele nato pogumno zakorakali na televizijo. Naj naštejemo le nekaj primerov: Minka, ki jo je v knjigah ustvarila Lucy Cousins, pa Nodi iz knjig Enid Blyton, prijazni Medvedek izpod peresa Maurica Sendaka, Zgodbe starega medvedka Jane Hissey, navihani Franček, ki sta si ga izmislili Paulette Bourgeois in Brenda Clark, očarljivo Trnovo robidovje Jill Barklem, junakinja Astrid Lindgren Pika Nogavička in večno aktualne Grimmove pravljice. Strokovnjaki ugotavljajo, da v času, ko je na sporedu določena risana serija, otroci pogosteje posegajo tudi po njeni knjižni predlogi.

Odgovornost za učinke televizijskega medija na otroke je razdeljena med oboje, odrasle, ki odpirajo otroku vrata v svet medijev, in tiste, ki oblikujejo programe za otroke. Ustvarjalci teh programov se morajo zavedati svojega dela odgovornosti, da otrokom ponudijo dobre oddaje, ki jih nagovarjajo na ustrezen način in spodbujajo njihov celovit razvoj. Naloga staršev, starih staršev in vzgojiteljev pa je, da se o televizijskih vsebinah z otroki pogovarjajo in skušajo preprečiti popolnoma naključno gledanje televizijskih oddaj. Otroci potrebujejo pomoč odraslih, da se naučijo pravilno in kritično sprejemati, izbirati in vrednotiti medijska sporočila.

 

RAČUNALNIK IN INTERNET

Internet je tehnologija sedanjosti in še toliko bolj prihodnosti. Potrebujemo in uporabljamo ga vse pogosteje – v službi in zasebno. Mnogi si že danes težko predstavljajo življenje brez interneta, zato se pojavlja vedno več vprašanj, kako ta medij pravilno in varno približati tudi otrokom. Internet je poleg svojih neomejenih možnosti prinesel mnogo pasti, ki se nanašajo predvsem na prikrite vsebine in množico informacij, iz katere je treba izluščiti bistvo. To pa ni vedno lahko. Zato je treba otroke že ob prvih stikih vzgajati in poučevati v smeri spoznavanja in približevanja novim tehnologijam in medijem, kot sta računalnik in internet. Internetna tehnologija bo verjetno krojila prihodnost naših otrok, zato pa moramo starši, skrbniki, vzgojitelji in učitelji krojiti otrokove prve korake v obsežni in zapleteni svet interneta.

Otroke moramo naučiti uporabljati računalnik in internet, kot jih naučimo brati in pisati. To je včasih zelo težko, še zlasti, ker so mnogi odrasli svoje otroštvo in mladost preživeli brez računalnikov in interneta, številni pa tudi kasneje v življenju niso imeli potrebe, da bi se priučili obvladovanja novih tehnologij. Odrasli se pogosto izgovarjajo na generacijski razkorak in pričakujejo od otrok, da jih bodo ti naučili osnov spletnega potovanja. Pri tem pa pozabijo pomembno dejstvo: čeprav sami niso zrasli ob računalnikih, premorejo nekaj, česar otrok nima in se tega tudi ne more naučiti sam – izkušenj. Odrasli imajo izkušnje o svetu, ki nas obdaja, o ljudeh, o odnosih … ter na osnovi teh izkušenj oblikovane lastne varovalne mehanizme. Za razliko od otrok imajo tudi manj težav pri predvidevanju možnih posledic določenih akcij. Kaj je pravzaprav prinesel internet? Virtualno (navidezno) kopijo zunanjega sveta v naše sobe – tudi v otroške sobe. Žal internet omogoča tudi to, da se neznani »prijatelji« v spletnih klepetalnicah in elektronskih pismih lahko skrivajo za ljubkimi vzdevki, in da nobena slika ali fotografija ni dovolj groba, neprimerna, da se je ne bi smelo objaviti. Na te temne plati rabe interneta morajo biti odrasli posebej pozorni ob uvajanju otroka v svet računalništva ter ustrezno posvariti tudi otroke.

Pa vendar, internet je neomejen vir poučnih, uporabnih informacij in je lahko nenadomestljiv učni pripomoček. Prav ta lastnost internetnega medija pa zahteva veliko izkušenj, dobro razvite iskalne in izbirne strategije ter veliko pozornosti, časa in napora, predvsem ko gre za otroke.

 

                                                                                   VIR FOTO

Strokovnjaki se ukvarjajo z vprašanjem, kdaj je primerno otroka začeti uvajati v svet interneta. Mnogi želijo to izkušnjo prenesti v kasnejša obdobja otrokovega razvoja (po 9. letu starosti), spet drugi trdijo, da ni nikoli prezgodaj. Enoznačen odgovor bo zagotovo prinesel čas, obstajajo pa že priporočila in napotki, kje, kdaj in kako je smiselno uporabljati računalnik in internetno tehnologijo.

Raziskave so pokazale, da lahko otrok z uporabo računalnika in interneta ob ustrezni podpori izkušenih odraslih ter določenih programov, namenjenih mlajšim otrokom pridobi na številnih, razvojno pomembnih področjih.

Otroci se z računalnikom seznanjajo z raziskovanjem in preizkušanjem. Proti koncu tretjega leta starosti in v četrtem letu, so nekateri otroci že pripravljeni za osnovno »raziskovanje« računalnika. Sposobni so določenih gibov, ki so za to potrebni, in željno pričakujejo, kaj se bo po vsakem pritisku na gumb miške zgodilo. Žene jih prirojena radovednost. V tem obdobju so za otroka najbolj zanimive računalniške dejavnosti, v katerih lahko sodeluje: otroci radi barvajo, rišejo, poslušajo glasbo, različne nenavadne zvoke, gledajo animirane podobe, ki jih nagovarjajo, malo starejši že rešujejo določene uganke, se veselijo igranja s sestavljankami, iščejo skrite predmete in zaklade. Pomembno je, da tega otroci ne počnejo sami, temveč da je v njihovo dejavnost vedno vključena starejša oseba, ki lahko v vsakem trenutku ponudi ustrezno oporo ter se med samo dejavnostjo z otrokom pogovarja, ga sprašuje in odgovarja na njegova vprašanja.

 

Kako uvajati otroka v svet računalništva in interneta?

Med računalniško-internetno aktivnostjo je dobro postavljati veliko vprašanj. To otroka še dodatno motivira, hkrati pa omogoča odraslim, da preverjajo, ali otrok razume, kaj počne. Vedno si je potrebno vzeti čas in govoriti z otrokom o različnih vidikih trenutne internetne aktivnosti. Otroka sprašujte o tem, kar se dogaja na zaslonu: Kako se igra ta igra? Kaj se zgodi, če premakneš miško gor, dol, levo, desno? Kaj se zgodi, če klikneš na to ali ono sliko, črko, številko? Kdo je na sliki? Kaj počne? Zakaj se nahaja tukaj? Od kod ta zvok – kdo govori/poje? Kako se pobarva ta slika? Kaj bo narisal? Je to težko narisati? Otroci so ponosni nase, če lahko odraslega kaj naučijo, in jih je treba k temu vzpodbujati.

Internetna aktivnost ne sme nadomestiti otrokove telesne aktivnosti. Čas igranja/učenja z računalnikom naj bo časovno določen in omejen. Za otroke med 4. in 6. letom je priporočljivo, da internetna aktivnost ne preseže 25 minut dnevno. Posebej moramo paziti, da zaradi tega ni prikrajšan pri drugih aktivnostih, ki so pomembne v tem starostnem obdobju (igra na prostem, ustvarjalne dejavnosti, skupno branje, poslušanje pravljic in pesmi, petje, ples, raziskovanje okolice, druženje z vrstniki).

Bolje sodelovati kot tekmovati. Pri igrah poskušajte poiskati tiste, kjer lahko otrok igra z drugimi otroki v smislu sodelovanja in ne tekmovanja. Spodbujajte ga, naj igra z vrstniki in prijatelji. Igranje iger naj nikoli ne postane prevladujoča prostočasna aktivnost. Tudi sami se udeležite igranja in sodelujte z otroki. Otroku razložite, da obstajajo različne igre – med njimi tudi take, s pomočjo katerih se lahko marsikaj naučijo in spoznajo veliko novega, zanimivega.

Otroku je treba ponuditi možnost samostojnega odločanja in spreminjanja aktivnosti. Čeprav gre za preprosto izbiranje: izbira določenega lika, iskanje ozadja za določeno sliko, izbira igre, tudi ta aktivnost daje otroku vrsto priložnosti, da sam izbere, razišče in se odloči. Otroka je treba tega naučiti, ga usmerjati in mu pomagati. Vprašate ga lahko, zakaj se je tako odločil, zakaj je nekaj izbral ipd.

Starši se pogosto v svoji skrbi za zaščito otroka in predvsem zaradi lastnega strahu pred medijem, ki ga ne poznajo, odločajo za prepoved uporabe računalnika in interneta pri otroku. Vendar to ni rešitev problema. Otrok bo v življenju potreboval računalnik in internet in njune uporabe se ne bo naučil čez noč. Zato je prav, da začne že zgodaj zbirati in oblikovati prve izkušnje, in da ga pri tem skrbno spremlja, varuje in nadzoruje odrasli, ki mu otrok zaupa.

VIR:

Članek mag. Martine Peštaj Otroci in mediji je bil objavljen v Branje za znanje in branje za zabavo; Priročnik za spodbujanje družinske pismenosti, ki je objavljen na Branje za znanje in branje za zabavo


OBDAROVANJE OTROK

Datum objave: 07.12.2016

Dobro darilo je tisto darilo, o katerem so odrasli razmislili in se odločili, da ga bodo otroku podarili – ker tako hočejo. Pa četudi to ni to, kar si je otrok zaželel od Miklavža, Božička ali Dedka Mraza. 

Če bi sodobne otroke povprašali, kaj je najboljši del božično-novoletnih praznikov, bi velika večina odgovorila … darila. Če je nekaterim staršem to povsem logično, smo tudi takšni, ki se sprašujemo, ali nismo nekje v vzgoji malo zgrešili. So darila zares bistvo Božiča in Silvestra? Kako te praznike doživljamo mi odrasli in kakšen vzgled smo svojim otrokom? In kaj pravzaprav sporočamo svojim otrokom z darili, ki jih namesto Miklavža, Božička in Dedka Mraza puščamo na krožniku, pod smrečico in v nogavici?

»Preden smo živeli v potrošniški družbi obilja, so otroci za božič dobili nekaj, kar so potrebovali. Če je ostalo še kaj denarja, so morda dobili tudi kakšno igračko. Dandanes pa imam občutek, da mnogi starši in stari starši mislijo, da morajo otroci dobiti vse, kar si zaželijo in da prav tekmujejo med seboj, kdo bo dal dražje darilo. Drugače povedano – božična darila so postala statusni simbol za odrasle na račun otrok. Takšno obdarovanje pogosto postane neprijetno doživetje za vse vpletene. To velja tudi za odraslo nakupovanje gore božičnih daril, ki delno ali popolnoma zgrešijo svoj namen in postanejo samo predmet otrokovega kratkotrajnega zanimanja,« v svoji kolumni piše svetovno znan strokovnjak za vzgojo Jesper Juul, ki ga bomo v januarju prihodnjega leta lahko brali tudi v novem slovenskem prevodu knjige Otroci in agresivnost. Ni čudno torej, da je vse več staršev, ki negodujejo nad razvajenimi in nehvaležnimi otroki, ki ne znajo več ceniti drobnih pozornosti in se zmrdujejo nad (pre)skromnimi darili.

Želje niso ukaz

Toda, odgovorni starši se moramo na tej točki pošteno pogledati v obraz – za takšno otroško »nehvaležnost« smo namreč v celoti odgovorni mi, starši. Mi smo namreč tisti, ki smo zamešali otrokove želje z otrokovimi potrebami. Otroci namreč zelo dobro vedo, kaj si želijo – pa četudi kdaj njihove želje nihajo kot vreme v hribih –, toda ne vedo pa, kaj zares potrebujejo, da bodo notranje zadovoljni oziroma da se bodo lahko fizično in psihično zdravo razvijali. Katere so otrokove resnične potrebe, je vprašanje, na katerega moramo odgovoriti in mu slediti starši. »Kot starši moramo znati razločevati med otrokovimi željami in potrebami. Otrok ve, kaj ga razveseli, ne ve pa, kaj v resnici potrebuje. Na primer, za svoj razvoj potrebuje igro, ne potrebuje pa vseh igrač, ki jih opazi v trgovini,« pojasnjuje Juul.

Kaj torej storiti, ko otrok v pismu Božičku napiše in celo nariše igračko, ki si jo želi, mi starši, pa smo prepričani, da to ni to, kar otrok zares potrebuje? »Otroški seznami želja so izraz njihovih želja in samo pomoč odraslim, če so brez idej. Želje niso ukaz, ki so ga odrasli dolžni upoštevati. Dobro darilo je tisto darilo, o katerem so odrasli razmislili in se odločili, da ga bodo otroku podarili – ker tako hočejo. To da darilu večjo vrednost kot pa cena sama,« nam odgovarja Juul. Če torej otroku ne boste kupili tega, kar si je zaželel od Miklavža, Božička ali Dedka Mraza, zato še niste slab in nesočuten starš, temveč odgovoren starš, ki gleda daleč naprej. Ki ve, da si otroci velikokrat zaželijo kakšno igračo, ki potem, ko jo zlahka dobijo, po 15 minutah pristane v kotu kot »čisto brezvezna« in več kot očitno otroku nepotrebna.

Dobiti darilo je privilegij

Preden se torej lotite nakupa daril za otroke, razmislite, kaj je tisto, kar po vašem mnenju otrok zares najbolj potrebuje. Včasih to niti ni igrača, temveč praktično ali celo nekoliko drugačno darilo, kot na primer trije kuponi za dve uri igre z mamo in očetom po želji. Otrok, ki je do sedaj dobil točno to (in še več!), kar si je zaželel od dobrih mož, bo sprva seveda razočaran, ker njegove želje niso bile upoštevane, toda ne pozabite, da je »dobiti darilo od drugega privilegij, ne samoumevna pravica«, kot opozarja Juul in kar se morajo naučiti tudi otroci. In to je možno le tako, da to sami doživijo, ne pa da jim o tem starši le »predavamo« medtem, ko nergajoče sledimo otrokovim željam.

»Saj sem ti rekla, da ne rabiš še enega avtomobilčka, ko pa jih imaš doma že cel kup!« se jezi Mihova mama nad Mihcem, ki je v trgovini jokal od želje po novem, strašno zanimivem džipu, doma pa ga je po nekaj urah igre pustil popolnoma nedotaknjenega sredi hodnika. Miha si je džip seveda res zelo želel, toda mama je bila tista, ki se je odločila, da ga bo kupila, četudi ji je notranji glas govoril, da ta nakup ni potreben. Zato se v resnici nima pravice jeziti nad Mihom, temveč se mora zamisliti nad sabo, zakaj svojemu otroku tako zelo težko reče ne.

Jasen in glasen NE

Mihova mama pa seveda še zdaleč ni edina, ki ima težave z izrekanjem ne-ja svojemu otroku (in verjetno tudi odraslim). Še posebno, če je sama bolj negotove narave, sin pa zelo odločen in vztrajen ter z dobrim občutkom za to, kaj hoče. Ne glede na osebnostne karakteristike pa se vsi starši velikokrat znajdemo v situaciji, ko smo razpeti in se težko odločamo. In otroci to seveda čutijo, zato še toliko bolj »pritiskajo« na nas. S svojim »trmastim« in »izsiljevalskim« odnosom nas v resnici vabijo, da si končno razjasnimo, kaj kot starši mislimo in v kaj verjamemo. Kdo pravzaprav smo. Trgovina je v tako idealen kraj za vajo, kako otroku reči ne, je prepričan Juul, ki nikakor ne trdi, da morate sedaj vse otrokove želje ignorirati: »Če se odločite, da boste otroku kupili vse, kar mu je všeč v trgovini, v redu. S tem ga ne boste pokvarili. Razvadili ga boste, če mu boste dali preveč stvari iz napačnih razlogov. Recimo, da mu kupujete stvari samo zato, ker nočete konfliktov. Takrat je vaš odnos z otrokom v škripcih. Nikoli pa ga ne morete razvaditi, če ga v obilju zasipate s tem, kar resnično potrebuje.«

Če ste se torej odločili, da pa tokrat otrokove želje ne boste uresničili, mu to povejte jasno in glasno. Otroka nikar ne zavajajte, da bosta po igračo odšla drug dan, ker zdaj nimate časa, ali mu lažite, da ste pozabili denarnico, samo zato, da se vam ne bi bilo treba soočiti z njegovo frustracijo. In protestiranjem. Ko bo otrok jasno slišal vaš ne, bo seveda protestiral, kar je v resnici znak njegovega zdravja. »Sposobnost, da se otrok bori za tisto, kar hoče, je velika kvaliteta in pomembna veščina, ki jo bo potreboval vse življenje. Zato bi bilo nespametno, da bi jo zatrli samo zato, ker otrok kriči, cepeta ali se – če je starejši – z vami v nedogled pogaja. Vsak otrok, tako kot tudi vsak odrasel človek, gre ob zavrnitvi skozi različne faze žalovanja. Ko dojame, da ne bo dobil, kar si želi, začne jokati. Pravzaprav začne žalovati za izgubo lepe podobe slastnega sladoleda v svojem umu,« pojasnjuje Juul.

Ko boste torej v letošnjem veselem decembru z otrokom hodili po trgovinah, polnih številnih igrač in čudovitih skušnjav za otroke, ter ga opazovali, kako odpira božično-novoletna darila, ki morda niso v skladu s tem, kar si je zaželel od Miklavža, Božička ali Dedka Mraza, se spomnite na otrokove resnične potrebe. Ter otroku dopustite, da izjoka razočaranje, ker mu niste uresničili vseh njegovih želja. In ne pozabite: »Božič v postmoderni potrošniški družini ne more biti prijeten, če odrasli ne prevzamejo vodstva in ne določijo pravil igre, ki preprečujejo kaos, hkrati pa pomagajo, da se otroci naučijo osnovne vljudnosti in spodobnosti. To pa je seveda odvisno od posamezne družine in tega, kaj hočejo odrasli,« za na konec opozarja Juul.

Članek Helene Primic, ki je bil objavljen v reviji Jana (29. november 2016).

VIR: http://familylab.si/obdarovanje-otrok/ 


Ali naj se starši pogovarjajo o smrti s svojimi otroki?

Datum objave: 14.11.2016

V preteklosti so se ljudje rojevali in so umirali v svojem domu, zato je smrt bila normalen del vsakdanjega življenja in otroci so pri teh dogodkih sodelovali tako kot vsi ostali. Danes se je treba zavedati, da razumevanje bolezni in smrti ni znotraj otrokove predstave o svetu okoli njega.

Ali naj se starši pogovarjajo o smrti s svojimi otroki?

Mnogi starši v primeru smrti v družini ne govorijo otrokom o žalosti in smrti, ker jih želijo zaščititi. To je napačen način zaščite. Otroci bodo prej ali slej soočeni s tem. Če vidite, da otroci ne razumejo pomena besede smrt, jim morate takrat pojasniti, da bi lažje razumeli celotno dogajanje.

Povedati jim je treba, da je smrt sestavni del življenja. Otrok mogoče ne bo takoj točno razumel  njenega pomena, ta pride z zrelostjo in tudi s kulturnim in verskim prepričanjem otrokove družine in celotne skupnosti. S pripravami skozi vsakodnevno življenje bo smrt otroku postala naravna stvar kot umiranje rože ali hišnega ljubljenčka. Zaželeno je, da se otroci pogovarjajo tudi s starejšimi osebami, ki jim zaupajo in ki jim bodo govorili o staranju in umiranju med skupnim branjem knjige. Potem se lahko pogovarjamo o otrokovih občutkih (ki so se pojavili, ko ste se pogovarjali o smrti, bolezni …), kar je lahko dober začetek pri pristopu do smrti in umiranja.

Pomembno je, da otrokom odgovorimo na vprašanja, ko to želijo. Prav tako otroci pogosto spreminjajo teme in se spet vračajo na prejšnjo. Ko se govori o tem, da je nekdo umrl , beseda “smrt” ne sme biti izpuščena. Ublaženi izrazi o smrti lahko otroku pomagajo, da se v tem času počuti bolje, ne morejo pa mu pomagati razumeti, kaj se je v resnici zgodilo. Ko je čas žalosti, je treba otroke s tem seznaniti. Starši morajo dovoliti otrokom, da odrasle vidijo žalostne. Namreč, če je žalost skrita, bodo otroci mislili, da to ni normalno in sprejemljivo čustvo.

Je nujno otroku povedati resnico?

Pomembna vprašanja o življenju in smrti zahtevajo iskren odgovor. Če otrok, na primer, vpraša, če bo umrl, mu rečemo, da bo, a šele čez dolgo, dolgo časa. Če pa vpraša, če bodo njegovi starši umrli, je treba povedati, da vsi ljudje umrejo, a da njegovi starši še dolgo ne bodo umrli. Otroci lahko postavijo tudi vprašanje, na katero starš ne pozna odgovora. Takrat je v redu reči, “Ne vem.” Ne glede na to, kaj vprašajo, jih moramo poslušati, ko postavljajo vprašanja, ker na narobe razumljeno vprašanje damo napačen odgovor.

Se je z otrokom dobro pogovarjati o spominih na osebo, ki je umrla?

Vedno se je dobro spominjati oseb, ki so umrle. Skozi spomine je ta oseba še vedno živa v naših mislih. Pri tem lahko pomagajo tudi fotografije. Otroke lahko vprašamo, česa se spomnijo, tako da bodo spomini obogateni z našimi doživetji in jih lahko z otroki neštetokrat ponavljamo in vsakič znova slišimo kaj novega. Pomembno je otroke spodbuditi, da povejo, kaj so doživeli, kaj jim je pomembno, česa se spomnijo in tako bodo lažje prenesli izgubo.

Je dobro, da gredo otroci na pogreb?

Pogreb je obred, ki pomaga ljudem sprejeti smrt. Glede na to, da so otroci del sorodstva, je normalno, da tudi oni sodelujejo na pogrebu. Za otroke vseh starosti (od treh let naprej) je dobro, da jih vključimo v pripravo pogreba. Lahko jih vprašamo, kako se želijo posloviti od umrle osebe (s pismom, cvetjem, risbo ipd.) Moramo jih pripraviti na dogajanje na pogrebu, zakaj tja gremo, in da bodo nekateri morda jokali. Po pogrebu lahko otroci dogodke, ki so jih na pogrebu videli, izrazijo skozi igro in to je povsem normalno. Če so starši preveč potrti, da bi lahko otroka pripravili na pogreb, to lahko storijo bližnji sorodniki ali prijatelji. Vendar pa je odločitev o udeležbi na pogrebu otrokova odločitev. To ni nekaj, na kar bi morali otroka prisiliti. Vprašajte jih za razlog, če ne želi iti in pustite, da govorijo o svojih občutkih.

Kako pomagati otroku, ko umre starš?

Ko otroku umre starš, mu moramo pri soočanju z žalostjo pomagati. Drugi starš (ali druga oseba, če umreta oba starša) je ponavadi ključna oseba, ki mora otroku pomagati razumeti smrt. Ker je ta oseba pogosto tudi sama potrta, sta ji podpora in pomoč sorodstva in prijateljev še kako potrebna. Pomembno je otroku povedati, kaj se je zgodilo in kaj sledi. Pomembna so dejstva in sočutje.

Zaradi tega moramo otroka pozorno poslušati in ga spodbujati, da se pogovarja. Ni se treba čuditi, če otrok nekajkrat vpraša isto stvar in o tem želi razpravljati. Tako samo ugotavlja realnost izgube in poskuša sprejeti resnico. Tudi ko sem nam zdi, da smo se z otrokom nekajkrat o vsem pogovorili, moramo imeti v mislih, da imajo otroci svojo “časovno lestvico”. Nekateri otroci lahko leta in leta potiskajo žalost, ki lahko privre na plano mnogo kasneje, mogoče šele takrat, ko odraste. Pri izražanju žalosti in izgube ni pravil in ni enostavnih “receptov”, kako ju prebroditi.

Otroku moramo omogočiti, da v največjem možnem obsegu nadaljuje s svojim dosedanjimi aktivnostmi in da se mu življenjski ritem ne spremeni. Na nekatera ključna vprašanja, ki jih otroci postavljajo, moramo odgovoriti otrokovi starosti primerno (npr. Je mama umrla, ker sem jaz nekaj naredil? Bom tudi jaz umrla, tako kot ona? Kdo bo skrbel zame?).

Starostne skupine otrok in njihov odziv na smrt starša

Kako otroci razumejo smrt, je odvisno od njihove starosti. Mnogi avtorji poudarjajo pomembnost primernega pristopa k otrokom v času žalovanja, ki se ne prične šele po smrti, ampak že takrat, ko zvemo za težko (neozdravljivo) bolezen.

Otrok do dveh let

Smrti staršev otroci do dveh let ne bodo razumeli. Otrok pa bo vseeno opazil odsotnost starša. Tudi pri zelo majhnem dojenčku bomo opazili čustvene spremembe.

Otroci, stari dve do tri leta

Če otroci okoli sebe ne vidijo osebe, na katero so se privadili, jih lahko kličejo ali iščejo. Iskanje umrlega starša je značilno izražanje žalosti v tej starosti. Lahko traja, dokler otrok ne dojame, da se starš ne bo vrnil. Pomembno je, da otrok nadaljuje z običajnim ritmom hranjenja in spanja ter da dobi polno pozornosti in ljubezni. Če se pojavijo večje vedenjske težave, moramo poiskati pomoč strokovnjaka.

Otroci, stari tri do pet let

V te starosti je razumevanje smrti še vedno omejeno. Otroci se lahko navadijo na odsotnost starša pri odhodu v vrtec ali ko se v družbi zaigrajo, vendar pa upajo, da se bo vrnil. Med žalovanjem se lahko pojavijo težave, kot so glavobol, razdražljivost, strah ipd.

V tej starosti otroci mislijo, da je smrt podobna spanju ali da so oni povzročili smrt. Ni nujno, da to vedno izrazijo, zato se moramo z njimi obzirno pogovarjati in pojasniti, da se mama ali oče ne bosta vrnila, vendar pa jih lahko še vedno kdo čuva in prevzame skrb nad njimi. Otroku moramo pojasniti, da je popoln in enak tudi brez starša, ki ga ni več.

Otroci šest do osem let

Otroci te starosti imajo lahko če vedno težave pri razumevanju smrti, čeprav postopoma razumejo, da je smrt nepovratna in da s smrtjo prenehajo vse življenjske funkcije.

Otroka moramo pripraviti in mu povedati, da je starš umrl in ga pustiti, da se sam odloči, koliko podrobnosti želi vedeti. Žalujoči otroci so lahko pri pouku odsotni ali kažejo jezo do učitelja. Težko se osredotočajo, ker so obremenjeni z izgubo. Zaradi občutka negotovosti se bo otrok povezal s prisotnim staršem, bo pa lahko med prazniki posebej vznemirjen. Moramo jim pokazati, da so z osebami, ki jih imajo rade in ki jim bodo pomagale pri zadovoljevanju njihovih potreb.

Ne smemo pozabiti, da so starši svojim otrokom prvi učitelji pri vsem in tako tudi pri sprejemanju izgube. Pomembno si je zapomniti: bodite iskreni do sebe in svojega otroka, pogovarjajte se, ker je to najboljši način, da prehodite pot, ki je pred vami in prepričana sem, da vam bo uspelo, pravi dr. sc. Ana Štambuk.

VIR: http://zastarse.si/starsi/ali-naj-se-starsi-pogovarjajo-o-smrti-s-svojimi-otroki/
Roda

DODATNO:

Slovensko društvo Hospic

Članek: Otrok in smrt 

Vodnik - Kam po pomoč? 

 


Dopustite otrokom, da se naučijo prerekati

Datum objave: 20.10.2016

Žiga in Loti sta brat in sestra, ki se igrata v skupni otroški sobi. Nenadoma se iz sobe zasliši kričanje in prerekanje. Kaj naj stori odgovoren starš oziroma odrasli – ju pusti, da »se zmenita sama« ali preveri, kaj se dogaja in jima pomaga rešiti njun spor? 

Ali se starši preveč vtikamo v otroške spore, smo povprašali Ivano Gradišnik, vodjo slovenskega Familylaba. »Praviloma ja. S tem jim sporočamo predvsem dvoje: da jim ne zaupamo, da so sposobni sami razreševati svoje spore, in drugič, da za svoje konflikte niso sami odgovorni, ampak smo zanje odgovorni mi. S tem jih, čeprav z dobrimi nameni,  oropamo za pomembne izkušnje v izgradnji samospoštovanja, samozavesti, zaupanja vase in socialnih veščin,« je odgovorila Gradišnikova in dodala, da se takšnega nenehnega posredovanja starši prej ali slej naveličamo oziroma nam začne iti celo na živce, zato postanemo nestrpni in se jezimo na otroke z besedami Pa kaj samo tožariš! ali Kaj hodiš k meni za vsako malenkost!. »S tem jim seveda delamo dodatno krivico, kajti pozabljamo, da ne počnejo nič drugega kot to, kar smo jih sami naučili: odgovornost za svoje konflikte prelagajo na nas, ker nam verjamejo, da smo zanje odgovorni odrasli. Otroci pač neomajno zaupajo svojim staršem in tako nam zaupajo tudi glede tega. Sicer pa jih zaradi pomanjkanja izkušenj tudi res ne znajo sami razreševati.  Zato se počutijo, kot da je z njimi nekaj narobe. Tudi to je posledica pretiranega vmešavanja,« pojasnjuje sogovornica.

V večini primerov se nam staršem torej ni potrebno vmešavati v otroške spore in je tako za otroke kot starše bolje, da otrokom prepustimo, da se sami dogovorijo oziroma se naučijo konstruktivno prerekati. Toda, kot opozarja Gradišnikova, to seveda ne pomeni, da otroku ne smemo namigniti, kaj bi lahko storil ali česa ni pametno storiti. »Nenazadnje smo modrejši in imamo več izkušenj, ampak med vmešati se oziroma posredovati in dati nasvet oziroma povedati svoje mnenje, nato pa pustiti, da se otroka sama zmenita, je bistvena kvalitativna razlika, ki ima svoje posledice in o kateri premalo razmišljamo,« je prepričana sogovornica.

Le en odstotek!
Toda, včasih pa je vendarle dobro poseči vmes, ko se dva ali več otrok prereka. V kakšnem primeru je poseg odraslega potreben in celo nujen? »Jesper Juul rad reče, da naj se odrasli vmeša takrat, ko teče kri, med otroki pa ni nikogar, ki bi bil dovolj star, da bi znal ranjencu zalepiti obliž. Jaz sem ženska, pa bom zato odgovorila malo bolj “družbeno prilagojeno”: ko vidimo, da je kateri od otrok resno ogrožen in lahko pride do resne poškodbe ali je nesorazmerje v moči med otrokoma preveliko. Ampak iskreno, takih primerov je infinitezimalno malo, po mojem manj kot en odstotek. Večina otroških sporov je povsem benignih ter jih otroci hitro in uspešno razrešijo, če jim le damo možnost. Po drugi strani je res, da bolj ko se vmešavamo, večji,  glasnejši in daljši postajajo njihovi konflikti, zaradi česar se zdi, da je naša potreba po vmešavanju še večja, kar nas zapelje v začaran krog. V resnici pa so konflikti nujni del socializacijskega procesa, v katerem otroci v nekaj letih razvijejo ustrezne socialne veščine, potrebne za uspešno razreševanje konfliktov. Kar je dolgoročno zelo pomembno, kajti življenja brez konfliktov ni; konflikti so nujni sestavni del življenja in tudi ključna priložnost za rast in razvoj,« pojasnjuje Gradišnikova, ki opaža, da se posplošeno rečeno ženske (torej mame, babice, vzgojiteljice, tete …) vmešavajo več in bolj zaščitniško od moških, pa tudi na bolj “pedagoški”, poučevalen in moralistično nasilen način. »Očetje znajo biti po drugi strani bodisi bolj jasni in neposredni, včasih pa tudi bolj grobi, hujskaški in fizično nasilni. Načeloma pa so bolj kot mame nagnjeni k temu, da otrokom laže prepustijo odgovornost za razrešitev spora,« svoja opažanja razkriva sogovornica.

Emocionalni imunski sistem
Ko se torej Žiga in Loti prepirata v svoji sobi, je tako zanju kot za njuna starša najbolje, da mama in oče nadaljujeta s svojim delom ter jima podarita dovolj časa in prostora, da sama najdeta rešitev. Kaj pa če Žiga priteče do mame in ji začne v joku razlagati, da mu je Loti podrla grad iz kock, ki ga je gradil zadnje pol ure? Kako naj se odzovemo starši, ko otrok sam poišče našo pomoč? »Z dialogom. Tako da se z njim pogovarjamo in ga poslušamo ter se zanimamo zanj in za to, kako doživlja sebe ter svet in ljudi okrog sebe. Mu povemo kaj o sebi in svojih izkušnjah, delimo z njim svoje občutke, ki nam navirajo, ter mu damo realno povratno informacijo ali kak nasvet, če nas zanj prosi, in podobno. Na ta način ga z zgledom (ker nas zanima kot človek!) navdajamo z vero v to, da je vreden sam po sebi in da je vreden našega zanimanja. Tako mu rasteta samospoštovanje in vera vase, kar pa je temeljni emocionalni imunski sistem, ne samo zoper vrstniško trpinčenje in druge zlorabe, ampak sploh vse tegobe, ki jih neizogibno prinaša življenje,« svetuje Gradišnikova. Takšen pogovor od starša seveda zahteva več truda in osebnega odnosa, kot to, da zdrvimo v otroško sobo in skregamo Loti, ker je bratu podrla grad, toda z njim smo okrepili tako čustveni imunski sistem Žiga in Loti kot odnos z Žigom. Pa tudi sami se bomo kot starši počutili veliko bolje.

Vrnite mu odgovornost za spore
Mami! Loti mi je spet vzela avion! ali Mami, Žiga me tepe! – primeri  otroškega tožarjenja, na katerega starši včasih več ne vemo, kako se pravilno odzvati. Še posebno, če to postane vsakodnevna praksa in se nam zdi, da ves dan počnemo le to, da ugotavljamo, kdo je komu kaj vzel, naredil ali rekel. Kako se lahko starši izvijemo iz te vloge (raz)sodnika otroških sporov? »Če je tožarjenje že postalo stalna navada, kar pomeni, da smo s svojim ravnanjem sami pripomogli k temu, potem moramo najprej prevzeti odgovornost za to nase in se opravičiti, nato pa otroku vrniti odgovornost za njegove spore. To lahko, če na primer k meni prideta hčerki vsaka s svojo zamero, zveni nekako takole (seveda pa mora vsak starš poiskati v sebi svojo osebno govorico oziroma kadenco): Žal mi je, da sem vaju navdala z občutkom, da sem jaz odgovorna za vajine spore. To se je zgodilo zato, ker sem se preveč vmešavala. Oprostita mi. Tega se doslej nisem zavedala, zdaj pa se, tako da tega ne bom več počela. Pojdita in rešita sami, kajti trdno verjamem in vama zaupam, da sta sposobni sami razrešiti ta konflikt. Vso srečo!,« svetuje Gradišnikova, ki staršem v stiski na Familylab.si ponuja tudi individualna in družinska svetovanja, nasvete za svoje težave pa lahko najdete tudi v zaprti Facebook skupini z naslovom Familylabov družinski laboratorij.

Članek Helene Primic, ki je bil objavljen v reviji Bodi zdrava (avgust 2016).

Vir: http://familylab.si/dopustite-otrokom-da-se-naucijo-prerekati/ 


Kako prepoznati govorno – jezikovno motnjo

Datum objave: 20.09.2016

Starši moramo govorno – jezikovno motnjo pri otroku pravočasno prepoznati

Obstajajo različne vrste govornih in jezikovnih motenj pri otrocih. Starši moramo te motnje pravočasno prepoznati in obiskati logopeda še v predšolskem obdobju. Do tretjega leta otrok običajno izgovarja že vse samoglasnike in okoli deset soglasnikov. Glasovi se tudi postopoma razvijajo in otroci jih pri petih letih brez popačenja pravilno izgovarjajo.

Kaj je zapozneli razvoj govora?

Zapozneli razvoj govora je težava, ki se pojavi najpogosteje do tretjega/četrtega leta. Otrok razume govor okolja, vendar stavki niso slovnično pravilni.

Ko ima otrok 6 oz. 7 let in je njegov govor pojmovno siromašen, stavki pa kratki in slovnično nepravilni, je njegov govor nezadostno razvit.

Če otrok vse glasove izgovarja pravilno in ima razvite vse jezikovne strukture, potem govor ni zgrajen. Otroci z zakasnelim govornim razvojem (brez poškodbe sluha, nevropsihičnih in anatomskih motenj perifernih govornih organov) imajo različne govorne težave pri izgovarjanju večjega števila glasov in pri pomnjenju govora, nepravilno uporabljajo slovnične oblike in se težko besedno izražajo.

Vrste govorno – jezikovnih motenj

Stopnja motnje je različna in sicer od nulte stopnje (alalia), do izrazitih leksičnih in slovničnih težav (razvojna disfazija), normalnega izražanja, vendar s težavami pri branju (disleksija), pisanju (disgrafija), motnji ritma in tempu govora (jecljanje).

Alalija ali sluhonemost

Alalija je lahko senzorična (popolna odsotnost govora) in motorična (težave pri ekspresivnem govoru).

O senzorični alaliji govorimo takrat, ko otrok ne razume govornega sporočila, je jokav z občasnimi napadi kričanja in metanja po tleh, ima kratkotrajno pozornost. Dobro sliši, vendar imajo motnje zaznavanja na nivoju slušnih centrov v možganih.

Motorična alalija je, ko otrok razume, izvaja naloge, komunicira z gestami in uporablja le nekaj dvozložnih besed. Nekateri otroci se odmaknejo in so molčeči, nekateri kažejo nemir, agresivnost in slabo pozornost. Tako nerazvit govor se ne more razviti sam od sebe brez pomoči logopeda in staršev.

Razvojna disfazija

Razvojna disfazija je govorna in jezikovna motnja, pri kateri je otrokova sposobnost govornega izražanja in razumevanja govora za njegovo starost pod pričakovanji. Razvojne jezikovne motnje so razvrščene v motnje ekspresivnega govora (razumevanje govora v mejah normale, kratka verbalna ekspresija, nezrela stavčna struktura, napačna uporaba slovničnih oblik, uporaba neverbalnih sporočil) in motnje receptivnega govora (razumevanje je slabše od pričakovanega za otrokovo starost, otrok se ne odziva na svoje ime, nezmožen je za izpolnjevanje nalog, ima slabo pozornost, je občutljiv in čuti tesnobo.)

Artikulacijske težave (težave v izgovorjavi glasov) niso glavne, pozorni moramo biti, da ne bi zanemarili izgradnje jezikovnega sistema, ki je bistven.

Jezikovni razvoj ima tudi svoje etape: razumevanje govora, prepoznavanje besed in povezovanje s predmeti in slikami, poslušanje stimulusov in šele potem razvijanje aktivnega besednega zaklada. To je zapletena govorno-jezikovna težava, ki jo je možno rešiti samo z intenzivnim delom z otrokom (otrok-starš-logoped-vzgojitelj-okolica).

Dislalija – motnja artikulacije

Dislalija je nezmožnost ali nepravilnost izgovorjave posameznih glasov, besedni zaklad je zadovoljiv, stavek pa slovnično pravilen. To je najpogostejša govorna motnja predšolskih in šolskih otrok. Izraža se kot pomanjkanje glasu (omisija), zamenjava nerazvitega glasu z drugim (substitucija) ali poškodba posameznih glasov (distorzija). Poznamo vse od lahkih artikulacijskih motenj do nezmožnosti spremljanja govornega sporočila, ki zato ustvarja negativen odnos do govora.

Najpogostejše artikulacijske motnje so:

  • sigmatizem – motnja glasov c, s, z, č, š, ž
  • rotacizem – motnja glasu r
  • lambdacizem – motnja glasu l
  • kapacizem in gamacizem: motnji glasov k in g
  • tetacizem in deltacizem  – motnja glasov t in d
  • tetizem – ko so glasovi s, c, š, č in k zamenjani z glasom t, z, ž in g pa z glasom d

Jecljanje

Jecljanje se najpogosteje pojavi med 2. in 4. letom starosti. Pogostejše je pri fantkih. Med 2. in 3. letom starosti z govorom napreduje tudi cela motorika, živčni sistem se zelo angažira in možgani morajo hkrati predelati veliko nalog. Zaradi nezrelosti živčnega sistema je ta težava izražena pri otrocih, ki imajo nekoliko počasnejši govorno-jezikovni razvoj. Jecljanje je povezano s povečanim zanimanjem otroka za svet, ki ga obkroža, vzrok pa so lahko tudi stresni dogodki.

Starši v svoji dinamiki življenja nimajo vedno dovolj časa, da bi poslušali svojega otroka, še posebej pa ni razumevanja za njegovo oklevanje pri govoru. Pričnejo ga popravljati in priganjati ter s tem še poglabljajo govorno težavo – starši, ne govorite hitro, glejte otroka v oči, ko se pogovarjate z njim, ker govor odraža tudi naše duševno stanje. Pogovor naj bi potekal potrpežljivo, počasi in s krajšimi dialogi.

Disgrafija

Disgrafija je motnja pri pisanju, rokopis je nečitljiv, slabo postavljen na listu in ne poteka vodoravno. Besede so stisnjene med seboj ali pa je prostor med njimi neenakomeren. Črke izgledajo nedokončane in tanke, včasih pa otrok toliko pritiska svinčnik, da strga papir.

Disleksija

Disleksija je motnja branja. Simptomi so pomešano zaporedje črk v besedi (od – do), zamenjava črk (d -b), izpuščanje črk ter izpuščanje ali dodajanje črk. Pojavljajo se tudi težave s pomnjenjem črk, povezovanjem pisanih in tiskanih črk, povezovanjem črk v neprekinjeni niz. Otrok bere ločeno črke, ločeno bere besede, preskakuje vrstice, narobe razume besedilo. Dislektičen otrok je pogosto dezorientiran v prostoru in času.

Osnova za motnjo branja in pisanja je skoraj vedno govorno-jezikovna motnja.

Zelo pomembno je, da govorno-jezikovne težave pri otroku pravočasno prepoznamo. Cilj je, da se čim prej, dokler je otrok še majhen, razvije govorni in jezikovni sistem. Največ lahko dosežemo med drugim in petim letom starosti, ker je plastičnost možganskih funkcij tedaj največja.

Starši, ne vztrajajte na tistem, česar otrok ne zmore narediti, saj mu boste vzeli pogum in potem bo izgubil motivacijo za nadaljnje delo. Besede, namenjene otroku, morajo imeti pomen, ki ga otrok lahko razume.

Radmila Čvorović, diplomirani logoped

(VIR: http://zastarse.si/otroci/kako-prepoznati-govorno-jezikovno-motnjo/)


Kako je bilo danes v vrtcu?

Datum objave: 02.09.2016

Če imate predšolskega otroka, vam je morda nekoč nekdo svetoval, da svojemu malčku ne postavljate vprašanja “kako je bilo danes v vrtcu?”. Verjetno ste se vprašali, zakaj ne, a imel je prav.

Popolnoma normalno in naravno se vam zdi, da nekoga, ki ga imate najraje na svetu in ga niste videli že cel dan, vprašate, kako je preživel dan. Mnogi na to gledajo kot na način, kako otroka naučiti osnovne kulture in lepega vedenja – ko nekoga srečaš, se spodobi vprašati, kako je in kaj počne. Pa ste opazili, da vaš otrok pogosto na kratko odgovori z “nič”?

Če se odrasli ljudje ne morejo v trenutku spomniti, kaj se jim novega dogaja in kaj bi vam želeli sporočiti, kako potem lahko to pričakujete od otroka?

Če je vaš otrok mlajši od pet let, bi morali vedeti, da živi v določenem trenutku. To pomeni, da ko pridete ponj v vrtec, on uživa v ravno tistem trenutku, ko ponovno zagleda vas, najpomembnejšo osebo v njegovem življenju. Ne kvarite mu veselja s postavljanjem vprašanja :”Kako je bilo danes v vrtcu?” ali “Kaj si počel danes?”, ampak ga samo pustite, da uživa v tem, da je ponovno z vami, in vi naredite enako. Poleg tega, da boste otroku vzeli tisti trenutek sreče, od njega verjetno ne boste dobili, kar ste želeli. Vaš otrok ne bo imel pripravljenega odgovora, saj mu je sekundo pred tem, ko ste ga vprašali, bilo v mislih samo to, kako je lepo, da vas ponovno vidi.

Otroci uživajo v trenutkih in niso na tako vprašanje sposobni odgovoriti tako, kot od njega pričakujete. Sposobnost opisati svoj dan v vrtcu in ponoviti, kar se jim je tam dogajalo, imajo starejši otroci.

Če jim to vprašanje postavljate vsak dan, jim lahko postane odbijajoče, ker se bodo počutili, da morajo odgovoriti, čeprav odgovora v tistem trenutku nimajo. Tako samo ustvarjate nepotrebni pritisk. Če otrok ve, da ga boste takoj, ko pridete v vrtec vprašali, kaj so danes počeli, obstaja verjetnost, da bo odgovoril nekaj, za kar ve, da vam bo všeč ali pa bo omenil neko aktivnost, ko se je bo prve spomnil.

Poleg tega pa otroci ne spremljajo vsakodnevnih aktivnosti tako, kot odrasli. Tisto, kar se bi nam zdelo pomembno (nova pesmica, recimo), njim morda sploh ni omembe vredno. Z drugimi besedami – če se nam vsaka najmanjša podrobnost, ki jo imajo otroci v vrtcu, zdi pomembna, je v njihovih malih glavah to povsem drugače – dan kot vsi ostali.

Kako naj potem starši pridemo do dragocenih informacij? Kako naj se pogovarjamo z otroki in izvemo, kako so preživeli dan, da pri tem ne bomo na otroka ustvarjali pritisk in ga forsirali.

Zelo enostavno – z lastnim primerom.

Pokažite jim, kako naj bi se pogovarjali o tem, kako so preživeli dan. To lahko storite tako, da se o tem pogovarjate z drugo odraslo osebo ali s starejšim otrokom, medtem ko mlajši otrok posluša, lahko pa tudi s pogovorom z vašim malčkom, kateremu želite postaviti veliko vprašanj.

Ko pridete po otroka v vrtec, ga ne sprašujte. Prav tako ne sprašujte vzgojiteljice ali drugih staršev. Tudi telefon pustite pri miru, enostavno se s svojim otrokom pogovarjajte. Medtem, ko hodite ali se vozite proti domu, mu povejte, kako ste vi preživeli dan – kaj ste počeli v službi, če vas je kdo razjezil ali posebej razveselil, kako vam je bil všeč kosilo … Po vsaki informaciji, ki jo daste svojemu otroku, napravite majhno pavzo. Morda vas bo želel kaj vprašati ali pa ste ga spomnili na nekaj pomembnega, kar se je njemu zgodilo in bi vam želel povedati.

Tako boste vašemu otroku pomagali razumeti, kaj se pravzaprav dogaja tekom njegovega dne in je pomembno, da se omeni ali pove. Sčasoma bo otrok s takim pristopom, ko mu sami dajte primer, sam začutil potrebo, da tudi on vam pove, kako je v vrtcu minil njegov dan. Dovolite mu, da sam pride do tega, da sam razvije občutek in potrebo deliti pomembne informacije z vami. Tako bo vaš pogovor imel več vsebine in smisla, vi pa boste nagrajeni z enim in drugim – tako z otrokovim nasmehom, ko vas zagleda, kot z informacijami o tem, kaj se je novega naučil v vrtcu.

VIR: http://zastarse.si/2016/04/kako-je-bilo-danes-v-vrtcu/


POLETJE - ČAS ZA BOSONOGE OTROKE

Datum objave: 01.07.2016

In seveda tudi za bose odrasle! Le da ima hoja brez čevljev za zdrav otroški razvoj - in pri tem ne gre samo za stopala - še toliko večji pomen. Zato - sezujte svoje otroke!

(foto vir: https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/originals/ec/58/0f/ec580f0c9614cf3c9ba002aa901b694b.jpg)

Poletje je čas, ko še posebej otroci odvržejo večino svojih oblačil. Sploh na plaži. A ravno tam se srečamo s svojerstnim paradoksom. Namesto da bi se ob tem znebili tudi čevljev, mnogi otroci svoje superge, sandale ali crocse zgolj zamenjajo za posebne čevlje za v vodo. Tudi po ulici in vrtu tekajo obuti - da se ne bi porezali, opikali, obutali. Oz. da bi se sploh mogli premikati naokrog. Ker tla preveč "pikajo"

CIVILIZACIJSKA PRIDOBITEV?

Naši otroci pač niso in ne morejo biti utrjeni bosopetci, ker so večino časa obuti. Čevlji v naši družbi poleg zaščite in toplote za stopala predstavljajo še veliko več - poleg modnega dodatka tudi nekakšen osnoven atribut civiliziranosti. Bosi so le ubogi otroci v nerazvitem svetu, mi pa lahko svojim otrokom omogočimo "kakovostno obutev, ki varuje njihova stopala in jim omogoča zdrav razvoj".

BOSOPETCI HODIJO BOLJE

A kaj ko raziskave v resnici kažejo prav obratno - da so stopala bosopetih otrok bolj zdrava in bolje razvita od obutih. Njihova hoja je boljša, korak prožnejši, deformacij stopal manj, drža boljša, mišice bolje razvite, gibljivost večja, stopalni lok lepši, gležnji trdnejši, ploskih stopal skoraj ne poznajo ...

Analiza 11 študij s tega področja (Wegener 2011) je pokazala, da nošenje čevljev vpliva na hojo otrok. V čevljih otroci hodijo hitreje in z daljšimi koraki kot bosi, stopalo se giblje manj, gležnji in kolena bolj, večje je prenašanje teže na peto. To pa ni način hoje, na katerega so naša telesa naravno prilagojena, zato je zaradi hoje v čevljih naše okostje neenakomerno obremenjeno. Več je tudi ploskega stopala, ki ga najbolje preprečujemo s hojo po pesku ali grobi podlagi, na kateri podzavestno krčimo vzdolžni lok stopala, da bi obremenili čim manjšo površino.

(foto vir: http://weheartit.com/entry/55045851

NAJBOLJŠI SO ČEVLJI, KI JIH NI

Pravzaprav je vedno več strokovnjakov, ki pravijo - najboljši čevelj za otroka je tisti, ki je najbolj podoben bosi hoji, še bolje pa je, če ga sploh ni. Dr. Lynn T. Staheli je to zagovarjal že pred dobrimi 20 leti, danes pa je stroka že soglasna, da je za kar najboljši razvoj stopala in hoje najboljša bosa hoja. Na premike v obravnavanju bosih nog kaže recimo tudi vzpon bosonogega teka.

Pri zdravem razvoju stopala namreč ne gre le za stopala, ampak za veliko več. Kot piše slovenski specialist ortopedije prof. dr. Janko Popovič v reviji Viva, ima stopalo zelo zapleteno strukturo, ki se zlahka poruši, zato jo je treba skrbno varovati: "Pravilno delovanje stopal in nog omogoča dobro telesno držo, kajti telesno mišičje prav prek mišic stopala in nog dobiva pobude za dejavnost. Nepravilna obremenitev nog povzroči napačno držo medenice in posledično nepravilno držo hrbtenice. Temu sledijo bolečine v križu." Če se v otroštvu stopalo ne razvije pravilno, pogosto posledice občutimo šele kasneje v življenju.

ČEVLJI POPAČIJO KOMUNIKACIJO MED STOPALI IN MOŽGANI

"V tem nismo nič drugačni od živali," opozarja ameriška profesorica ortopedske kirurgije dr. Carol Frey, "tudi mi ne potrebujemo čevljev za pravilen razvoj stopala." Po njeni razlagi gre pri hoji za neprestano komunikacijo med stopali in možgani. Živčni končiči na stopalih (okrog 7800 jih je)zaznavajo podlago pod sabo in pošiljajo signale v možgane, s pomočjo katerih lahko ti določijo, kako in kam razporediti težo ob vsakem novem koraku. Čevlji pa popačijo to komunikacijo - debelejši je podplat, slabše je. Da lahko otroci v čevljih držijo svoje ravnotežje, morajo zato hoditi z bolj razširjenimi stopali, še pojasnjuje dr. Freyjeva.

Tudi britanska specialistka s področja razvoja otroških stopal Tracy Byrne opozarja, da prezgodnje nošenje čevljev lahko zavira otrokov razvoj hoje in možganov. "Ko hodijo bosi, malčki držijo svojo glavo veliko bolj pokonci. Informacije, ki jih pri tem dobivajo s tal, jim omogočajo, da redkeje pogledajo v tla, zaradi tega pa imajo boljše ravnotežje in manj padajo." Bosi otroci hitreje shodijoin manj padajo.

(foto vir: https://h-o-r-n-g-r-y.tumblr.com/post/84241763241)

MANJ STIMULACIJE MOŽGANOV - MANJ RAZVOJA

A ne le hoja in telesna drža, tudi možgani se ob tem razvijajo drugače. Boso stopalo je namreč neke vrste čutilni organ, ki zaznava že malenkostne spremembe podlage, se tej neprestanoprilagaja, vse to pa razvija otrokov občutek za ravnotežje, gibanje, držo (tudi kasneje v življenju), zaznavanje lastnega telesa in stik z okoljem. Če hodimo v čevljih, je senzoričnih odzivov manj, nastaja manj povezav med nevroni, delovanje možganov je zmanjšano. 

Močan zagovornik (bose) hoje v otroštvu je zaradi tega vpliva na možgane tudi priznani srbski nevroendokrinolog in član svetovnega odbora Mense dr. Ranko Rajović, ki že več let opozarja na naraščajoči primanjkljaj otrok na tem področju. V nedavnem intervjuju za rtvslo.si je ponovno poudaril, da je gibanje ključno za razvoj živčnega sistema pri otrocih.

PLATFUS IN KOGNITIVNI IZPAD 

Hoja bi po njegovem morala biti ena najpomembnejših dejavnosti otroka do 12. leta, še posebej pa v prvih petih letih, zato se mu zdi zaskrbljujoče naraščanje števila otrok s ploskim stopalom, ki ni dednega izvora. "Ni pomembna sama hoja, gre za kompleksen proces, pri katerem gre tudi za tek in gibe z rotacijo in ravnotežjem. Otroci, ki so bosi, s tem pošiljajo na tisoče pomembnih dodatnih impulzov v možgane," pojasnjuje dr. Rajović. "Če so nekatere strukture velikih možganov slabše stimulirane in razvite, najprej iz funkcij izpade tisto, kar je najbolj občutljivo – to sobranje, pisanje in računanje," opozarja Rajović, ki meni, da gre platfus z roko v roki s kognitivnimi izpadi pri otrocih.

ČE ŽE ČEVLJI - KAKŠNI SPLOH?

Dojenčki in otroci, ki se plazijo, ne potrebujejo drugega kot nogavičk in škorenjcev, ki jih pozimi grejejo, priporoča dr. Freyjeva. Tudi malčki bi morali biti, kolikor je le mogoče, bosi, da bi razvili čim močnejše mišice stopal in njihovo koordinacijo.

(foto vir: https://www.flickr.com/photos/11832768@N04/4270086965/in/faves-edarcy/)

Če otrok že mora nositi čevlje, pa dr. Staheli svetuje, naj bodo ti čim bolj lahki, prožni in upogljivi (da jih je v stopalu mogoče prepogniti), čim bolj pravokotne oblike, predvsem pa brez stopalnega loka in trdih opetnikov, ki so nekoč veljali kot potrebne za dobro oporo stopalu. Mnogi otroški ortopedi danes močno nasprotujejo kakršni koli "ortopedski" obutvi za popravljanje ploskega stopala in podobnih nepravilnosti.

BOSI VSAK DAN!

Bosonoga hoja bi morala biti nujen sestavni del otrokovega vsakdana v vseh letnih časih. Priložnost za to je lahko vsaj doma. Ker v našem okolju in podnebju stopala posebej v hladnejših delih leta vendarle potrebujejo nekaj zaščite, pa nam poletje nudi enkratno priložnost, da otroke spodbujamo k čim več bosopetim izkušnjam.

 

MICA ŠKOBERNE, PETEK, 03 JULIJ 2015 03:18

vir: https://www.iskreni.net/zdravje/skrb-za-zdravje/165925-poletje-cas-za-bosonoge-otroke.html


Štirje otroci, služba in 8784 ur

Datum objave: 03.06.2016

Življenje živimo po urah. Kaj bomo naredili iz njega, je odvisno prav od tega, kako izkoristimo te ure.

R. N.
 
čet, 02.06.2016, 10:00
 
 

FOTO VIR: http://365daysyoga.tumblr.com/post/3106137333/fuckyeahyoga-you-must-live-in-the-present

V želji, da bi razumela to mrzličnost, je avtorica Laura Vanderkam, ki je med drugim napisala knjigo I Know How She Does It: How Successful Women Make the Most of Their Time (Vem, kako ji uspe: kako uspešne ženske najbolje izkoristijo svoj čas), leto dni natančno proučevala svoj čas, in to v letu, ki bi bilo lahko najbolj zaposleno obdobje njenega življenja. Januarja 2015 je rodila četrtega otroka, nobeden od njenih prvih treh pa ni bil starejši od osem let. Junija je izdala knjigo in precej časa preživela na poti od ene predstavitve do druge. Tudi mož je zaradi službenih obveznosti pogosto zdoma. In čeprav, kot pravi, sta imela življenje s tremi otroki dobro organizirano, je v družini ob rojstvu četrtega – kljub pomoči varušk in družine – zavladal precejšen kaos. V upanju, da bo našla rešitev za izboljšanje svojega načina življenja, se je Vanderkamova lotila posebnega projekta.

Vse pod nadzorom

Na velike liste papirja je zarisala črte, ki so označevale polurne razdelke, in tako razdelila vseh 8784 ur, kolikor jih šteje eno leto. Kakor pravi, pri tem resda ni odkrila, kako bi lahko posameznemu dnevu dodala še kakšno uro, je pa spoznala, da zgodbe, ki jih je sama sebi govorila o tem, kam je poniknil njen čas, niso bile vedno resnične. Ritem, razdeljen na posamezne ure, ni bil vedno tako hektičen, kot se ji je zdelo. Če bi hotela pripovedovati o njem, ji argumentov sicer ne bi zmanjkalo. Večkrat je delala ponoči in ob koncih tedna, pa tudi med počitnicami, za pranje perila je na primer porabila ure in ure.

A veliko dokazov govori o tem, da je njeno življenje teklo tudi v bolj umirjenih ritmih: privoščila si je osem masaž, ob koncih tedna se je udeleževala tekov na dolge proge in to zabeležila v razpredelnici med tistih 232,75 ure, ki jih je namenila športnim dejavnostim. Privoščila si je večerje s prijateljicami, potem ko so bili otroci že v postelji, je posedala na verandi in brala. Ob knjigah je tako prebila 327 ur, pojasnjuje in dodaja, da bi v tem času lahko prebrala Vojno in mir. A je ni.

Laura Vanderkam se je z uprav­ljanjem časa že pred tem veliko ukvarjala. Med drugim je med raziskovanjem za svoje knjige prosila na stotine ljudi – predvsem pisarniške uslužbence, redno zaposlene in svobodnjake –, naj teden dni natančno beležijo, kako izkoristijo svoj čas. Po njenih opažanjih so mnogi prepričani, da so v službo bolj zaposleni, kot so v resnici. Tiste tedne, ki so najbolj naporni, si namreč zapomnimo kot najbolj tipične. Delno zato, ker se nam negativno praviloma bolj vtisne v spomin kot pozitivno, pa tudi zaradi tega, ker ima vsak o sebi rad predstavo, da je zelo deloven in zaposlen človek. Mnogi pri naštevanju ur nehote pretiravajo, saj jih zavede občutek, in tudi avtorica je pri sebi odkrila, da je pogosto pretiravala. Domnevala je, da dela od 45 do 50 ur na teden, a je na koncu leta, ko je seštela vse ure na svojem seznamu, ugotovila, da je v povprečju delala 37,4 ure na teden.

V enem tednu je spala 51,81 ure, kar je malenkost manj kot sedem ur in pol na dan, in to kljub nočnemu vstajanju zaradi novorojenčka.

FOTO VIR: https://www.bloglovin.com/blogs/a-life-lived-well-4655009/photo-4295869334?crlt.pid=camp.GzoF18ImJ2Lw

Brez žrtvovanja

Teden ima 168 ur. Če jih je šlo 37,40 za delo in 51,81 za spanje, je še vedno ostalo 78,97 ure za vse drugo. To je ogromno časa, pravi avtorica, in pojasnjuje, da se je kljub občutku, da je neprestano kuhala, izkazalo, da je za gospodinjstvo porabila le 9,09 ure na teden. V avtu je preživela 7,84 ure na teden, a hkrati ji je ostal čas tudi za prepevanje karaok in celo dva prosta dneva na plaži, brez družine, si je lahko privoščila. Torej le ni bilo vse eno samo norenje.

»Nisem edina, ki je ob spremljanju svojega časa zaznala občutek obilja,« pravi, prepričana, da je zlasti za ženske to početje najboljši protistrup za občutek, da uspešno poklicno življenje vedno potegne za seboj kruto žrtvovanje doma.

Any Mahorn, ki dela kot odvetnica v neki londonski odvetniški družbi, posveti službi 60 ur na teden. Iz tega bi lahko sklepali, da svoje štiriletne hčerke skoraj nikoli ne vidi. A njeni zapiski razkrijejo drugačno sliko. Dvakrat na teden dela do večera, druge tri dni odhaja iz službe dovolj zgodaj, da lahko preživi čas z družino, nekaj dela pa opravi potem, ko hčerka zaspi. Le redko se zgodi, da gre v pisarno tudi ob koncu tedna, kakšno uro ali dve pa dela od doma. Morda bi kdo tarnal nad tem, da dela dvakrat na teden do večera, pozabil pa bi na proste sobote in nedelje in na dejstvo, da lahko večino dni svojo hčerko zjutraj odpelje v vrtec. Any pravi, da je treba pogledati celotno sliko in da ima za vse dovolj časa.

Takšno spremljanje porabe časa nam lahko razkrije, da imamo prostega časa v resnici dovolj, hkrati pa nas spodbudi k razmisleku, kako bi ga čimbolj pametno izkoristili. Nekateri so ugotovili, da so med brezciljnim preskakovanjem z enega programa na drugega pred televizijskim zaslonom preživeli ure in ure. Res pa je Laura Vanderkam med svojim raziskovanjem srečala tudi ljudi, ki so ugotovili, da z njihovim življenjem vendarle ni vse v redu.

Vpisovanje porabe časa v tabele zahteva svoj čas in je lahko zamudno. Avtorica je za to v povprečju porabila tri minute na dan, to pa se je v enem letu seštelo v dobrih 18 ur. Kljub temu meni, da je sledenje lastnemu času smiselno. Življenje namreč živimo po urah. Kaj bomo naredili iz njega, je odvisno prav od tega, kako izkoristimo te ure. Sprem­ljanje porabljenega časa nam lahko pomaga, da živimo bolj modro.

Povzeto po New York Timesu

VIR: http://www.delo.si/nedelo/stirje-otroci-sluzba-in-8784-ur.html 


VZGOJA: KMEČKA PAMET IN NUJNE PREPOVEDI

Datum objave: 04.05.2016

Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina je iskreno govorila o tem, kako starši z nekritičnim popuščanjem iz otrok delajo čustvene, vedenjske in delovne invalide. Odgovorila je na vprašanja, zakaj so omejitve že pri majhnem otroku pomembne, zakaj je vse več otrok sebičnih, nezadovoljnih in celo nasilnih nad lastnimi starši ...

PETRA MAUER

(FOTO: VIR)


Zakaj je beseda »ne« pri vzgoji pomembna?
Zato, ker je povsem enako, če ne celo še bolj pomembna pri vzgoji, kot vse preostale besede, ki nosijo jasne sporočilne vrednosti, kot so npr. DA, NE VEM, MORDA ... in ni prav nobene potrebe ali argumenta, da bi jo pojmovali ali uporabljali drugače, kot vse ostale. Le zakaj bi se starši spraševali le o njenem pomenu? Ker se jo bojijo uporabljati? Potem imajo velik problem!

Pa se starši tega dovolj zavedajo?
V poplavi raznoraznih priročnikov, »nasvetov« in vzgojnih navodil različnih »strokovnjakov«, se starši, ki ne zaupajo dovolj sami vase in svoje vzgojne postopke (ki pa so lahko povsem ustrezni in otroku prilagojeni), v njih povsem izgubijo, nekritično in otroku povsem neprilagojeno povzemajo razne napotke in navodila in z njimi »dresirajo« otroka. Povsem očitno je, da ob vsem tem izgubijo svojo avtentičnost, naravnost in konec koncev tudi zdravo kmečko logiko (otroku ne greš npr. kupit drage igrače, ko ti doma kaj razbije ali uniči iz togote), ki je najpogosteje bolj umestna in ustrezna kot »moderni« napotki.

Kdaj jo že moramo začeti uporabljati oz. kdaj smo že prepozni?
NE uporabimo vedno in v vseh primerih, ko tako ocenimo glede na situacijo (npr. nevarnost), sporočilno vrednost (NE, ne bom ti kupila tega), postavljanje meja ipd., torej, v različnih situacijah, ko želimo jasno in konkretno sporočiti, da nekaj, nečesa ne dovolimo, ne odobravamo, nočemo ... Potreben je občutek, da začutiš, kdaj moraš povzdigniti glas, kdaj udariti po mizi, kdaj moraš biti nežen, kdaj otroka objeti. Vsak otrok je edinstven in terja edinstven pristop.

Veliko je takšnih mam in očetov, ki vedo, da delajo napako in otrokom popuščajo na primer zato, da se jim ne bi zamerili, da jih ne bi imeli več radi... Kaj bi jim rekli?
Da naj svoje otroke prav zato, ker jih imajo radi, navajajo na zdrave omejitve, zdrave frustracije, ker je z njimi življenje prepleteno na vsakem koraku. Do smrti. Če otroku nekritično popuščajo, iz njih delajo čustvene in delovne invalide. Pa saj to vemo in doživljamo tudi pri nas, ko se hiperprotektivni starši kregajo za boljše ocene svojih »otrok« na fakultetah; »krivice« jim skušajo odpravljati tudi na delovnih mestih, ko se gredo za svoje »otroke« boriti k njihovim šefom. To je dejstvo, to se dogaja. Da ne govorim o njihovih poseganjih in »odpravljanju težav z ocenami« v osnovni šoli.
Navadijo in vzgojijo jih v neodgovorne, nezrele mlade ljudi, ki klecnejo pred vsako oviro, vsak napor jim je odveč in tuj, drugi okoli njih pa so za to, da jim ugodijo in služijo. Empatije do drugih ljudi ni, potreb drugih ne zaznajo. Bralcem in bralkam priporočam čtivo pisatelja Michaela Winterhoffa Zakaj postajajo naši otroci tirani in Naj naši otroci ne postanejo tirani. Kot tudi študijo Roberta Shawa Epidemija popustljive vzgoje, kjer avtor razpravlja, zakaj otroci niso veseli, so nezadovoljni in sebični. V tujini se s problemom aktivno soočajo in znajo reči bobu bob – pri nas skušajo biti določene pedagoške srenje bolj papeške od papeža – na škodo otrok, družin in celotne družbe. Ne vem, zakaj in za koga je permisivna vzgoja pri nas še vedno poveličevana, saj je splošno znano, da se je izumitelj tovrstne vzgoje dr. Spock Američanom javno opravičil za hudo zmoto, ki jo je povzročil z uvajanjem tovrstne vzgoje. Teoretiki, zlasti tisti akademiki, ki v praksi s tovrstnimi otroki in mladostniki nimajo niti enega samega dneva delovnih izkušenj, pravijo, da zlorabljamo izraz permisija in da se je ta izraz sprevrgel v to, da se otroku vse dovoli. Pravzaprav me niti ne zanima, kako se to imenuje, vem pa, da otrok potrebuje meje, varne meje. Mora vedeti, kaj sme in česa ne sme, do določene stopnje pa lahko soodloča. Vem, da se v takem varnem okolju, kjer so jasne meje in jasne posledice, otroci počutijo zelo dobro in zelo varno. Glede permisije oziroma vsedopuščajoče vzgoje, kjer so otroci in mladostniki središče sveta svojih staršev, ki jim odstranijo vse ovire, pa tem staršem sporočam, da ustvarjajo čustvene in delovne invalide. Najhujša diagnoza, ki jo ta trenutek poznam, je razvajenost.

(FOTO: VIR)

Če enkrat rečemo besedo »ne« za neko določeno dejanje, ali moramo potem vedno vztrajati pri tem? Si lahko danes premislimo in jim dovolimo nekaj, kar otrok včeraj ni smel storiti?
Povsem odvisno od situacije – pomembno je, da ko otroka omejimo oziroma z besedo NE sporočamo določeno nestrinjanje, ne podamo dovoljenja ipd., vemo, zakaj je to v tem trenutku potrebno in otroku koristno. Prav je, da to ve tudi otrok. V takih primerih ne popuščamo in vztrajamo na svojih odločitvah. Otrok potrebuje trdne in dosledne starše, s »pošlihtanim podstrešjem«. In učitelje ter vzgojitelje, seveda.

Verjetno ni toliko pomembno, kolikokrat rečemo otroku ne, temveč zakaj in s kakšnim tonom glasu.
Točno tako. Otroka / mladostnika vedno obravnavamo spoštljivo, se na ta način nanj odzivamo – ne glede na njegove možne neugodne vedenjske ekscese. Odzivamo se zrelo, odgovorno in preudarno – in nikoli žaljivo! Odreagiramo na njegovo vedenje, »ne« postavimo njegovemu vedenju, ne njegovi osebnosti! Tudi glas je včasih potrebno povzdigniti, da nas sliši. Verjemite, da otrok od osebe, katero spoštuje in za katero ve, da ga ima rada in ga sprejema, sprejme in sliši vse, tudi če sprva ne zgleda tako.

Ali naj starš predstavlja otroku prijatelja ali avtoriteto? Morda oboje?
Starš otroku ne more biti prijatelj, ker to ni njegova naravna niti socialna vloga. Otrok potrebuje ob sebi zdravo in trdno osebnost, s katero se bo lahko identificiral in se postopoma izgrajeval v prav tako osebnost. Starš mora na ta način otroku predstavljati zdravo avtoriteto – kar pa starši pogosto zamenjujejo z avtoritarnostjo, kar pa je povsem druga paradigma. Naj plastično ponazorim – mama verjetno ne bo s hčerko razpravljala o svojem neurejenem spolnem življenju? Oče s sinom o skoku čez plot?

Kako postavljati mejo med pretirano strogostjo in pretiranim popuščanjem?
Že iz mojega celotnega razmišljanja je razvidno, da pretiranost ni terminologija, ki bi jo sama uporabljala, ker pretiranost oziroma pretiravanje v nečem, ni v ničemer koristno. Če pretiravamo, zagotovo nismo pristni, nismo avtentični, nismo prilagojeni otroku – ampak najverjetneje nekaj izvajamo na silo in kot mislimo, da je prav, kar smo prebrali, slišali ...

Kaj naredimo, če otroku rečemo »ne«, ta pa nas ne posluša, nas ignorira ali pa nam celo ugovarja?
Tu se postavi temeljno vprašanje, kakšen odnos imamo z otrokom. Vprašati se je namreč potrebno, zakaj nas otrok ne posluša, nas ignorira, nam ugovarja? Kako nas sprejema? Kakšni smo v odnosu do otroka (pošteno pogledati vase)? Ali bijemo bitko z njim – po domače, hočemo da je po naše, neutemeljeno, brez razloga? Potem smo tudi sami otroci in se moramo začeti ukvarjati sami s seboj, saj nismo niti dovolj zreli niti odgovorni, da bi se ukvarjali z otrokom.
Povsem normalno in naravno pa je, da otrok ne sprejema nekritično vsega, sploh mladostniki ne! Ne bodo nas sprejeli niti upoštevali, če ne bodo čutili, da jih upoštevamo, sprejemamo in razumemo – le ko imamo izgrajen kvaliteten odnos z njimi, bodo upoštevali tudi naš »ne« ipd. Odrasli se moramo zazreti najprej vase, mi smo odgovorni za odnos in njegove posledične variacije! Tu je tudi odgovor, zakaj otroci določenega odraslega in njegov »ne« razumejo in upoštevajo, drugega pa sploh ne. To se dnevno dogaja v vseh vzgojno-izobraževalnih institucijah, kot seveda tudi v družinah. Otrok, da postane kompetenten, potrebuje kompetentne starše. Starši se preveč trudijo razumsko vzgajati, izgubljajo osnovo – odnos!

Kakšne oblike kazni so za otroka najbolj primerne?
Ni enoznačnega odgovora, o kazni v vzgoji se je prelilo že veliko črnila, ki je obarvano od povsem svetlega do temno črnega. Otroka je najprej potrebno zelo dobro poznati in kot že povedano, imeti z njim kvaliteten odnos. Kazni, sankcije, terapevtski ukrepi ipd. sledijo otrokovemu neustreznemu vedenju, ki se izraža v različnih pojavnih oblikah. Otrok sprejme in razume kazen, če mu jo poda odrasla oseba, ki jo otrok spoštuje. Ob odraslem, ki ga otrok spoštuje, se vzbudi tudi slaba vest in neprijetni občutki, da je pomembnega odraslega prizadel, razočaral. Torej je najpomembneje, kdo kaznuje. Če je oseba prava, bo otrok vedel tudi zakaj.

Se po »kazni« pri starših pogosto pojavlja kriva vest?
Dejstvo je, da mora vsak od nas sam odkriti svoj način delovanja (glej npr. Juul, Kompetentni otrok), kar seveda pomeni tudi načine in oblike sankcij. Juul prav tako opozarja, da zadnjih 10, 15 let na žalost videvamo, kako vse več družin tiranizirajo otroci, ki so po vsem videzu do kraja sebični in asocialni. To pa se rado zgodi, kadar starši nočejo nastopati avtoritarno, obenem pa v pogajanja z otrokom ne znajo vdihniti osebne avtoritete in občutka za meje! Torej se kriva vest lahko pojavi le pri negotovih, v lastnih dvomih prežetih starših. Preden starš postavlja meje otroku, mora namreč imeti meje jasno postavljene tudi pri sebi.

 

(Olivia Navarro, FOTO: VIR)

Kako si naj starši pridobijo spoštovanje, ki so ga že izgubili pri otroku? Verjetno se to ni zgodilo čez noč in ga tudi ne bodo pridobili čez noč ...
Točno tako. Odvisno je tudi, koliko je otrok star – velika razlika je namreč, ali se ukvarjamo s 7, 8 letnikom ali 17 letnikom. Nekateri si ga tudi nikoli ne, ker so zamere prehude, se nočejo spremeniti in nadaljujejo z neustreznimi pristopi do otroka/mladostnika. V praksi videvam zelo veliko staršev, ki svojo vzgojo utemeljujejo »Poslušaj, kaj ti govorim – in ne glej mene, kako živim in kaj počnem!«, kar je seveda povsem v nasprotju s poslanstvom vzgoje. Dvoličnost, nedoslednost, nedorečenost, dvomi, neodgovornost staršev... vodijo v patogenost odnosa. Starši potrebujejo uvid v svoja lastna dogajanja, doživljanja, težave, le tako bodo lahko začeli kvalitetnejšo izgradnjo odnosa z odtujenim otrokom/mladostnikom. Seveda se ob tem soočajo z lastnimi odpori, zato je pot do uvida in sprejetje »sebe« lahko mukotrpna in dolgotrajna. Nekateri pa se nikoli ne podajo na to pot, temveč pričakujejo od drugih (npr. svetovalcev, terapevtov), da bodo to storili namesto njih – spremenili njihove otroke, brez da bi se oni sami!

Kakšno škodo naredimo, če najprej vztrajamo z »ne«, potem pa zaradi trme, joka, pregovarjanja popustimo?
Zelo veliko. Najmanj kar je, otroka naučimo, kaj mora narediti, da doseže svoje. Problem je v tem, ker bo svoj vzorec vedenja prenesel izven družinskih okvirov in s podobnim vedenjem izsiljeval tudi druge ter pričakoval oziroma zahteval, da bo dosegel svoje. Stalnica v vrtcih, šolah, fakultetah, delovnih mestih. Obstajam le jaz in kar jaz hočem – drugi ste tu zato, da temu ugodite. Odličen potrošnik, kajneda?

Kdaj je čas, da starši poiščejo strokovno pomoč pri vzgoji otroka? Kako hudo mora biti?
Odvisno od staršev, njihovega praga tolerance do otrokovih in mladostnikovih vedenj. Na tem mestu se ustrezno umešča aktualen podatek o izrečenih ukrepih prepovedi približevanja – vedno več mladoletnih otrok je namreč nasilnih do lastnih staršev, zato jim je izrečen ukrep približevanja staršem. Sicer ne poznam še nobene študije pri nas, ki bi obravnavala ta pojav, tudi v tujini jih je malo Izstopa pa npr. študija ZDA iz 70-ih in kasneje 80-ih let (National Family Violence Survey), ki je pokazala, da je bilo med 1000 otroki 180 nasilnih do svojih staršev, od tega jih je 90 storilo težja kazniva dejanja. V Sloveniji smo v okviru Inštituta za socialno varstvo leta 2011 izvedli raziskavo Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja – analiza stanja, kjer je razvidna problematika omenjenega pojava tudi pri nas. Nehajmo si zatiskati oči, neobvladljivi in nasilni otroci in mladostniki so dejstvo in velik pedagoški ter vzgojni problem tudi v naših institucijah in družinah. (http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/otroci-hude_motnje_vedenje-porocilo-20-6-11.pdf

Je morda problem družbe, da želijo biti starši popolni? Kaj pravzaprav – po vašem mnenju – pomeni biti popoln starš?
Spet je vprašanje, kaj si kdo predstavlja pod »popolnost«. Popoln starš? Popoln učitelj? Popoln vzgojitelj? Pa sploh ni treba, da smo popolni in tudi otroku ni treba, da je popoln! Najpomembneje je, da smo pošteni sami do sebe in do otroka, poznamo in priznamo tudi svoje omejitve in domet. Da smo pristni in avtentični, zavedajoč se »tukaj in sedaj«, empatični tako do sebe kot do drugih. Kar seveda zgleda kot velik in iluzoren ideal v družbi odtujenosti, pretirane individualizacije tudi na račun in škodo drugih, ko je pomembno KAJ SEM in ne KDO SEM. Seveda je problem celotnega delovanja in politično zastavljenih ciljev potrošniške družbe. Vendar je nujno potrebno stremeti k temu.

Moramo tudi otrokov »ne« spoštovati, da bo videl, da je tudi njegov veliko vreden?
Seveda, absolutno. Tudi otrok ima pravico reči »ne« - če pa njegov »ne« upoštevamo, je spet povsem odvisno od konteksta oziroma situacije, v kateri je izrečen. Zato ni nujno, da bomo njegov »ne« upoštevali – kar pa ne pomeni, da otroka ne spoštujemo! Kot odgovorni in zreli odrasli odločimo, da njegov »ne« v določeni situaciji ni ustrezen. Pika!

Še kakšen nasvet za naše bralce?
Zbudite in aktivirajte starša v sebi!

VIR: http://www.bogastvozdravja.si/odnosi-in-druzina/otroci/630-vzgoja-kmecka-pamet-in-nujne-prepovedi

(SLIDER FOTO: http://www.photojj.com/the-champ-is-here/)

Pogreb otroškega športnega veselja

Datum objave: 15.04.2016

Gospod Matt Russ je atletski, kolesarski in triatlonski trener, veliko tudi objavlja v revijah in na spletu. Pravi, da je imel v svoji dve desetletji dolgi karieri atletskega trenerja privilegij videti, kako so otroci, ki jih je treniral, postali poklicni atleti. Zdi se mu, da je na svoji poti razvil dovolj širok pogled, kaj vse je za to potrebno. Na tej poti je srečeval čudovite starše svojih varovancev, ki so ogromno pripomogli k temu, da so njihovi otroci postali tako uspešni športniki.

To je lepši del zgodbe. Drugi del pa je drugačen: bil je priča tudi temu, kako je veliko staršev, morda nezavedno in celo z najboljšimi nameni, dobesedno uničilo otrokovo športno prihodnost.

Matt Russ je prepričan, da če bi se taki starši zgolj držali nekaterih preprostih pravil ali se vprašali, zakaj kakšno stvar počnejo, njihovi otroci ne bili le boljši atleti, ampak tudi boljši tekmovalci in srečnejši in bolj zdravi otroci.

Če ste eden od staršev, ki ga nekako prežema vznemirjenje, saj se mu zdi, da ima njegov otrok športni potencial, potem vam trener Matt Russ predlaga, da se sprehodite po njegovem besedilu. In če boste ugotovili, da je tak, kot piše v treh točkah, je gotovo, da otrok ne bo dosegel tistega, kar si vi kot starši želite.

Zdaj pa k temu, kako uničiti atletsko prihodnost svojega otroka v zgolj treh korakih.

1. Nalaganje lastnih ambicij na otrokova pleča

Zanimivo je, da starši nekaterih najuspešnejših atletov od svojih otrok nikoli niso ničesar pričakovali. Načelo »kar bo pa bo, bomo videli« je bilo prevladujoče, in takšno stališče je bilo pravo. Taki starši v resnici razumejo otrokov razvojni proces in stopnje tega procesa. Postavljanje temeljev, učenje veščin, uživanje v tekmovanju in spoštovanje nasprotnika, to je pomembnejše od nagrad in priznanj. Taki starši razumejo, da gre za dolg proces, za žrtve, ki so za to potrebne, da nekdo pride na vrh, in razumejo celo nenavaden in čuden občutek, ko je njihov otrok na vrhu. Taki starši so bolj spoštljivi do trenerjev in potrpežljivejši ob spremljanju treninškega procesa. Videti je, da bolje razumejo ves razvojni proces, skozi katerega gre mladi atlet.

Starši, ki niso sami nikoli tekmovali, tudi niso nikoli razvili psihične sposobnosti, ki so potrebne za športnika, sposobnosti, ki jih šport zahteva. Lahko, da so se z atletskim tekmovanjem prvič srečali šele skozi otrokovo prizmo; no, če je tako, je to lahko zelo spolzek in zahteven teren. Nekateri starši so tudi prepričani, da njihov otrok pomeni »drugo priložnost«, saj so bili po prepričanju v svoji karieri krivično ustavljeni v razvoju in niso bili deležni slavne atletske kariere.

Vsekakor je najbolj pomembna stvar, da razumete, da ima otrok, preden postane mladostnik, tri glavne motivacije za udeležbo v športu: zabavo, druženje in – pozor – razveseljevati in ugajati – svojim staršem! Vse preveč otrok pa žal počne le zadnje in to dolgoročno nikoli ne deluje. Ti otroci le redko postanejo tekmovalci na visoki ravni in morda celo na koncu pustijo šport, in to po dolgih letih razvoja, saj to pomeni, da se končno uprejo staršem. Starši pogosto delajo tudi napako, ko po tekmovanju ocenjujejo in kritizirajo otrokov nastop, namesto da bi ga preprosto vprašali tako: »Ali si se na tekmovanju dobro zabaval?«

2. Prezgodnja specializacija

Nekoč se je Matt Russ posvetoval z nekoliko živčnim očetom o vadbi njegove poškodovane hčere. Zdravnik je predlagal tri tedne mirovanja, da bi se poškodba pozdravila, toda očetu se je zdelo, da je tako zdravljenje veliko preveč konservativno in da bo hči v športnem razvoju preveč izgubila. Deklica je imela – devet let. Očitno je imel oče v glavi povsem svojo zgodbo, kaj je zanjo najbolje. »Resno sem dvomil,« piše Russ, »da bo pri dvanajstih še vedno lahko tekmovala!«

V zadnjem desetletju je zaznati presenetljivo naraščanje ortopedskih poškodb med otroki. To se ujema s čedalje večjo športno specializacijo že v rosnih letih. Otroci trenirajo preveč, pretežko, prepogosto in s preveč ponavljanja, pa tudi veliko prezgodaj, ne da bi bili za to postavljeni pravi temelji. Programi usposabljanja in vadbe so tudi pogosto narobe zastavljeni in pogosto ne upoštevajo ortopedskih smernic za usposabljanje otrok, vse le zato, da bi starši videli otrokov napredek. Otroci nimajo dovolj trdne osnove za povečanje količine vadbe, še posebno v obdobju rasti ne. Poškodbe hrbtenice, meniskusov, kit in vezi lahko pustijo na otroku trajne okvare.

Otroško telo ni narejeno tako, da bi otrok nenehoma ponavljal vedno iste gibe, še zlasti ne v zgodnji mladosti. Ljudje smo v otroštvu ustvarjeni za raznolikost, tudi v vadbi, takšni, ki je bolj podobna igri na prostem in igranju kakor treningu. Če res želite ustvariti atleta od bosih nog naprej, ga je treba postopno razvijati. Razvijati je treba spretnost in veščino, splošno spretnost, in moč, a vse tako, kot je primerno za določena leta. Dober trener in starša morajo pazljivo načrtovati vadbo in razvoj, nadzirati počitek in regeneracijo, uvesti pravilno prehrano in otroka poučiti o njej ter razvijati miselne spretnosti. Čeprav je vse našteto zelo pomembno za otroka, to velikokrat zanemarimo. Če je otrok ves čas kronično poškodovan, ali če so velikokrat poškodovani njegovi prijatelji iz moštva, je treninški sistem napačen, pa čeprav se trener morda hvali s tistimi atleti, ki jih je vadil in so posegli po vrhu.

3. Osredotočenost na le en šport

Nekako logično je, da verjamemo, da več časa ko bo otrok preživel pri usposabljanju za en šport, boljši atlet bo počasi postal. In ni dvoma, občasno se pojavi tudi kakšen Tiger Woods ... Toda tako prepričanje pogosto pušča za seboj veliko strtih mladih športnikov. Razvoj športnika je kot odklepanje vrat. Imeti morate natanko določen ključ, ki se mora prilegati v vse ključavnice, da lahko vrata v resnici odprete. Vadba je le eno od orodij, s katerimi lahko odprete vrata, vendar pa morda ni tudi ključ.

Otrok se do adolescence v športu še ne bo ozko usmeril. Da bi ugotovili, za kaj so otroci res dobri, kje zares uživajo in kje si res želijo uspeti, morajo poskusiti več stvari. To je dobro, to je zdravo in zdravi ter preprečuje, da bi otroci izgoreli pri enem športnem početju. Ampak starši prevečkrat vidijo nekaj talenta in sposobnosti za neko športno početje in že želijo otroku za najprimernejšega izbrati prav šport, ki se zdi njim dober. Če otroci sodelujejo v različnih športih ali dejavnostih, to lahko celo pomaga preprečiti poškodbe, povezane s prehudo specializacijo. Otroke bi morali vprašati, ali se želijo ukvarjati z več športi, ali jih celo nežno prepričati, naj to počnejo. Počasi se zanimanje zožuje. Če otrok igra košarko, ne sme izgubiti možnosti, da bi morda spoznal, da mu bolj ustreza nogomet, na katerega je tudi dobesedno nor.

In zdaj?

Če je vaš otrok mlajši od dvanajst let, vi pa stojite ob robu igrišča in se zalotite, da vam po glavi rojijo besede kot »prvak«, »štipendist« in »fenomen«, se vzemite v roke. Ena najtežjih lekcij za starše je, da se otroci na neki točki sami odločijo, ali želijo še naprej vztrajati v športu. In ne boste jih mogli prisilili, da bi tekmovali, če nimajo več volje ali želje. Preprosto dejstvo je, da so vse vaše ure v avtu, denar za plačilo trenerja in leta, ki ste jih preživeli ob športnem igrišču, po statistiki mnogokrat vrženi stran. Ampak to ne pomeni, da otroci niso pridobili dragocenih izkušenj, kot jih lahko dajo samo šport in tekmovanja. Šport lahko izvabi najboljše (in včasih najslabše) iz športnika in iz staršev. Vrednote, ki jih bo otrok pridobil na športnem igrišču, bodo veliko koristnejše kakor kateri koli nagrada, vrednote, kot so športno prijateljstvo, čast, poštenje, integriteta, telesna moč, trdo delo in timsko delo. Vaš odnos, ki ga boste razvili do tekmovanj svojega potomca, bo močno vplival na njegovo prihodnost. Odločitve, ki jih sprejmete kot starši, bodo močno vplivale ne le na atletski razvoj vašega otroka, ampak tudi na zdravje, dobro počutje in etiko.

Zato se velja pri mladih športnikih odločati modro in premišljeno.

 

VIR: Pripravil Primož Kališnik

http://www.polet.si/na-kisiku/pogreb-otroskega-sportnega-veselja

 


Velika učna ura človečnosti in solidarnosti

Datum objave: 25.03.2016

Empatija je zmožnost videti z očmi drugega, slišati z ušesi drugega, čutiti s srcem drugega.  Empatija postane koristna za drugo osebo, ko jo ta zazna.

 
 
sob, 19.03.2016, 06:00
 
 
 
 
Pred kratkim mi je mama pubertetnika povedala, da sta se dogovorila, da ponudita v svojem domu bivališče kakemu mladostniku iz Sirije. Potem pa je fant nekega dne začel mamo prepričevati, da raje ne bi, ker so begunci lahko nevarni. To se je zgodilo v kraju v Sloveniji, v katerem je močna protibegunska propaganda.
 

Prihod beguncev iz Sirije, Iraka in Afganistana je priložnost za vzgojo za prosocialno vedenje učencev. Otroci begunci v slovenskih šolah niso le skrb ministrstva in zavoda za šolstvo. Od tega, kako bodo ravnali z njimi v šoli, kakšne odnose bodo razvili, sta odvisni njihovo videnje Slovenije in Slovencev ter njihovo vedenje v Sloveniji in drugod.

Prišli bodo. Pravzaprav so že v naših šolah – mali Albanci, Bosanci, Srbi, otroci staršev, ki so prišli s trebuhom za kruhom v Slovenijo, otroci, ki ne znajo jezika, mnogi ne razumejo niti besedice, izrečene v razredu. Nekateri so žrtve posmehovanja, ponižanja, izključevanja. Tako pač je. Pred nekaj tedni mi je obiskovalec rekel približno to: »Ko sem bral vašo knjigo o šolanju otrok beguncev iz Bosne v Sloveniji, sem se spomnil, da je v moj razred prišel otrok begunec. Kako smo ga zasmehovali! Upam, da mu to ni pustilo kakih hujših posledic. Danes mi je težko zaradi tega. Rad bi ga srečal in se mu opravičil.«

Zdaj bodo prišli še bolj drugačni, s še bolj drugačnimi navadami. Prihajajo ljudje, zoper katere uprizarjajo protestne shode, da se ne bi naselili v naši občini. Zoper prišleke izdajajo nezakonite odločitve o tem, da bodo lahko vstopili v vrtce in šole šele tedaj, ko se bodo naučili slovensko.

Na ravni ustreznega ministrstva in drugih institucij razmišljajo o tem, kako organizirati šolanje beguncev iz Sirije in Iraka. Vendar dobra volja ministrstva in drugih vodilnih institucij in uradna določila o šolanju otrok beguncev niso zagotovila za dober sprejem otrok v razredne skupnosti. Potrebna je priprava otrok in nekatere šole so se iz lastnega vzgiba že začele pripravljati na to.

Pa ne gre le za odnos do otrok beguncev. Njihov prihod, njihova navzočnost v razredu je lahko velika učna ura človečnosti, solidarnosti in prosocialnega vedenja pa tudi priprava otrok na življenje v večkulturnih skupnostih.

O empatiji in prosocialnem vedenju

Ob vstopu otrok beguncev v naše šole si kot nešolski človek lahko dovolim razkošje razmišljanja o empatiji, solidarnosti, prosocialnem vedenju, ki so lepila socialnega tkiva in omogočajo preživetje skupine, skupnosti, vrste ...

Pravijo, da je empatija zmožnost videti z očmi drugega, slišati z ušesi drugega, čutiti s srcem drugega. To je sposobnost vstopiti v čevlje drugih, podoživljati in razumeti njihova čustva in vedenje. Empatija postane koristna za drugo osebo, ko jo ta zazna.

Prosocialno vedenje označuje odzivanje, delovanje na podlagi lastne prostovoljne odločitve, ki je usmerjeno v pomoč ali dobro drugega, skupine ali širše skupnosti. Pomeni pomagati, deliti, se izpostaviti, včasih tudi ogroziti samega sebe ali škodovati sebi.

Prosocialno vedenje ni le koristno drugemu in skupnosti. Izboljšuje tudi dobro počutje in vzbuja pozitivna čustva pri storilcu. Znan je rek: »S tem, da pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi in izboljšujemo lastno življenje.« Poleg socialnih nagrad, kot sta hvaležnost drugega in spoštovanje v okolju, obstajajo še notranje nagrade. Danes vemo, da se ob prosocialnem vedenju sprožajo nevrotransmiterji, ki povzročajo dobro počutje.

Razširjeno mnenje je, da medčloveške odnose siromašijo, slabšajo, ogrožajo okoliščine življenja sedanjega časa in neoliberalne vrednote. To se odraža tudi v tekmovalnem ozračju mnogih šol. Razumljivo, saj je šolski sistem del družbenega sistema.

Otrok in prosocialno vedenje

Pri posameznem otroku izhaja prosocialno vedenje iz njegove biologije, procesa socialnega učenja, izkušenj in vplivov, ki jim je izpostavljen, lastnih moralnih norm ter moralnih standardov in pravil njegovih ožjih in širših življenjskih okolij (družina, šola, skupine, v katere je vključen, skupnost ...).

Za otroka ima prosocialno vedenje večkratne koristi. Otroci s prosocialnim vedenjem so bolj uspešni v šoli, bolj priljubljeni med vrstniki, prevzemajo vodilne vloge. Toda dobrota je lahko tudi sirota. So okolja, v katerih tako prevladujejo vrednote in cilji tekmovalnosti in tolerantnosti za brezobzirno in slabo, da so otroci, ki izkazujejo prosocialno vedenje, smešni in zasmehovani ali celo moteči, ker s svojim vedenjem opozarjajo na drugačen splet vrednot. In žal je vedenje lahko prosocialno v okviru lastne skupine, hkrati pa antisocialno do tistega, ki ni »naš«.

Slabe izkušnje v medosebnih odnosih, socialna izolacija ali izključenost, ki traja dlje časa, lahko pripeljejo pri otroku do apatije in zloma motivacije za dobre odnose z drugimi. Na drugi strani pa doživetje nasilja in antisocialnega vedenja lahko pušča trajne sledi v otrokovi duševnosti. Znane so posledice doživetij pri otrocih, ki so doživeli vojno ali družinsko nasilje. Travmatske izkušnje pri mnogih povzročajo sledi v strukturi možganov, ki se odražajo tudi v socialnem vedenju. Največkrat predstavljen primer, kako zlo prizadeva duševno zdravje otrok, je vrstniško preganjanje. Ena najbolj obsežnih študij o poznih posledicah vrstniškega preganjanja kaže, da je ogroženost glede psihiatričnih motenj v odrasli dobi pri otrocih, ki so bili preganjani, v primerjavi s kontrolno skupino dvakrat večja.

Kaj vpliva na prosocialno vedenje?

Biološki vplivi se kažejo v temperamentu, ki sodoloča večjo ali manjšo sociabilnost, občutljivost za drugega, v načinu razmišljanja, od katerega je odvisno dojemanje sveta. Sodobna nevroznanost odpira uvid v biološke osnove čustev in socialnega vedenja. Vendar nam vsa znanost o možganih še vedno ne omogoča celostnega razumevanja človekovega socialnega vedenja.

Ko govorimo o vzgoji, o socializaciji, vedno na prvem mestu poudarjamo pomen družine. Otrok, ki odrašča v altruističnem okolju, bo bolj verjetno razvil altruistične namere in vzorce. Takšno okolje zagotavlja priložnosti za prosocialno vedenje in socialne nagrade zanj, možnosti učenja socialno odgovornega vedenja po vzoru. Ob tem pa velja opozoriti, da se v sodobni družbi vpliv družine na vzgojo manjša, veča pa se vplivnost vrednot in vzorov, s katerimi se otrok srečuje v zunajdružinski stvarnosti in s katerimi je bombardiran v medijih in na spletu.

Osebna izkušnja je velika učiteljica. Lahko pokaže, da je vredno biti dober ali da se bolj splača prizadevanje za lastne koristi.

Družbena dogajanja in ideologije sodoločajo vrednote, ki jih bomo – tako otroci kot odrasli – izbrali ali pa nam jih bo okolje vsililo kot vodila našega socialnega vedenja. Pred kratkim mi je mama pubertetnika povedala, da sta se dogovorila, da ponudita v svojem domu bivališče kakemu mladostniku iz Sirije. Potem pa je fant nekega dne začel mamo prepričevati, da raje ne bi, ker so begunci lahko nevarni. To se je zgodilo v kraju v Sloveniji, v katerem je močna protibegunska propaganda.

Prosocialno vedenje in šola

Psihosocialna klima in etos šole sooblikujeta odnose in socialno vedenje učencev. Žal šolski sistem ne izkorišča dovolj velikih možnosti za pozitivno socializacijo. V mnogih slovenskih šolah veliko vlagajo v razvijanje prosocialnega vedenja otrok, vendar je to bolj posledica prizadevanj pedagoških delavcev posamične šole kot sistemski pristop. A v sodobni pedagogiki in šolski psihologiji narašča zanimanje za razvijanje prosocialnega vedenja v okviru šole. To je na primer visoka prioriteta sedanjih pobud za reformo šolskega sistema v ZDA.

Prosocialno vedenje je v šoli premalo prepoznano in nagrajevano. Mnogi otroci, ki niso uspešni učenci, imajo veliko empatije in sposobnosti za izkazovanje tovrstnega vedenja. Vendar to ni cenjeno in ne najde ustreznega mesta v vrednotenju otrok, četudi je v sodobnem svetu sposobnost vzpostavljanja dobrih odnosov in sodelovanja vse bolj iskana in cenjena vrednota. Ne toliko iz človekoljubja – bolj zato, ker prispeva k sinergijam in izboljšuje delovno učinkovitost

Med pridobitvami zgodnjega vključevanja otrok v prosocialno prostovoljno delo v okviru šol navajajo naslednje: otroci se naučijo skrbeti za druge in prevzemati odgovornost zanje, njihova vpetost v skupnost se veča; izboljšata se njihova samopodoba in splošna motivacija za pozitivne dejavnosti in samostojnost; izboljšanje šolskega uspeha; bolje so pripravljeni na državljanske odgovornosti ... Otroci dobijo izkušnje, da lahko s svojim delovanjem vplivajo, da lahko nekaj spremenijo. Dejavni, odgovorni in za dobro drugih v skupnosti angažirani otroci in mladi, ki so ponotranjili vrednote solidarnosti že v osnovni šoli, običajno takšna stališča in vzorce vedenja obdržijo tudi kot odrasli. Prispevajo k tkanju socialne mreže, ki povezuje ljudi tudi onkraj družinskih vezi v širšo mrežo.

Ko v pedagoški literaturi priporočajo, da naj bi šole v svoj kurikulum vključile tudi razvijanje čustvene in socialne inteligentnosti, je v skladu s filozofijo in vrednotami našega časa pogosto poudarjena predvsem korist za individualno socialno in delovno uspešnost. V utemeljitvah navajajo, da so otroci, ki jih šola opremlja zgolj z akademskim znanjem, slabo pripravljeni na izzive, s katerimi se bodo srečevali. Navajajo raziskave, ki so pokazale, da sta čustvena in socialna inteligentnost najboljša napovednika uspešnosti v odrasli dobi, boljša kot kateri koli drugi napovednik. Bogatenje kurikuluma s psihosocialno razsežnostjo je predvsem usmerjeno k razvijanju individualne socialne in delovne uspešnosti.

Učenje o duševnosti in psihosocialnem v okviru šole je predvsem osredotočeno na otrokov jaz. Razvijamo samopodobo, samozavest, samozaupanje, samoupravljanje, samokontrolo, svetujemo: moraš znati imeti rad sebe, moraš znaš reči ne, otroke učimo asertivnosti, socialnih veščin, ki omogočajo dobro in uspešno delovanje. Vse se pretežno vrti okrog sebe. Nekoč, ko so mlade nadobudne psihologinje na seminarju v Turčiji širile to filozofijo med sirske begunce, je vstala begunka in rekla: »To niso naše vrednote. Naše vrednote so povezanost s skupnostjo.« No, tako daleč Evropejci še nismo ali – več nismo.

Obstaja niz strategij, kako vzpodbujati in razvijati prosocialno vedenje učencev. Mednje sodijo učenje z delovanjem (learning by doing) – v to je vključeno prostovoljno delo, vključevanje različnosti in različnih; razvijanje državljanske participacije in seveda razvijanje kompetenc in znanja oseb, ki socializirajo otroke (učiteljev, staršev …) o otrokovem čustvenem, socialnem in moralnem razvoju. Otroci se učijo od vrstnikov. Vrstniki so lahko vrstnikom odlični učitelji pri osveščanju o empatiji in vzgled za razvijanje prosocialnega vedenja. K tovrstnemu vedenju prispeva socialno nagrajevanje altruističnega vedenja, in ne zgolj kaznovanje nezaželenega vedenja. Mislim, da je najpomembnejša socialna klima, etos šole in razreda – sporočila, izkušnje, ki se pretakajo skozi vedenje in odnose v razredu in šoli.

Nazaj k tem, ki prihajajo

Med priprave na sprejem otrok beguncev v naše šole sodi poleg organizacijskih in pedagoških priprav tudi razmislek o vzpodbujanju pomoči in prijaznosti sošolcev in učiteljev do novega člana razredne skupnosti. Njegov prihod je priložnost za vzgojo za prosocialno vedenje učencev. Prizadevanje za razvijanje psiholoških znanj in spoznanj pri učencih se lahko obogati, spremeni iz v »jaz« usmerjene v vsebine in programe, usmerjene na drugega in skupnost.

Kar zadeva priprave na sprejem otrok beguncev – učitelji in šolski svetovalni delavci vedo o tem več kot jaz. Tudi učenci so lahko zelo domiselni. Zelo koristno je omogočiti izmenjavo izkušenj med šolami o tem, kako sprejeti priseljenca iz Sirije, kako mu olajšati vključevanje.

Predstavljam le nekaj svojih izkušenj z otroki begunci iz Bosne in Hercegovine. Morda bo katera lahko koristna v sedanjem dogajanju. Med strategijami so predvsem informiranje učencev, pogovor o tem, kaj so begunci in njihove družine doživeli, kako se počutijo otroci, ki pridejo v razred. Koristno je, če otroci sami iščejo informacije o beguncih – vprašajo dedka ali babico, ali so bili begunci, pregnanci. Skupna razredna razmišljanja o tem, kako lahko olajšamo vključevanje otroka begunca v razredno skupnost, pomeni, da otroci postanejo načrtovalci pomoči otroku in se ob tem poistovetijo z izdelanim načrtom. Koristni so praktični nasveti učiteljev, kako lahko sošolcu pomagajo.

Med priprave gotovo sodi tudi pogovor s starši. Mislim, da je dobro, če zvedo nekaj o novem sošolcu svojega otroka – od kod prihaja, o njegovi družinski situaciji, o njegovih interesih in težavah pri učenju in vključevanju. Tako bo pri starših manj sumničenja in strahu. Starši novega učenca se lahko predstavijo staršem drugih učencev na roditeljskem sestanku.

Proces učenja in vključevanja otroka v novo okolje bo močno olajšan, če šola aktivira vire pomoči v okviru šole. Sošolci in starejši učenci lahko pomagajo pri učenju jezika, šolske snovi, napisanih in nenapisanih pravil vedenja, imajo posredniško vlogo pri vključevanju v razne obšolske in interesne dejavnosti. Vendar novi učenec naj ne bo le prejemnik pomoči. Takoj naj tudi sam začne dajati nekaj razredu. Učitelj lahko ustvari priložnost in vzpodbudi novega učenca, da kaj nauči sošolce – morda nekaj arabskih besed, pravljico, predstavi svojo državo, pove, kako je biti otrok begunec. Otrok begunec se lahko vključi v interesne skupine in prostovoljno delo.

Morda lahko v knjižnici naredijo seznam knjig o otrocih beguncih in migrantih, nabavijo videofilme o njih in si jih ogledajo na sestanku razredne skupnosti.

V Sloveniji imamo modele dobrih praks pomoči otrokom z učnimi težavami in priseljenim otrokom na šolah. Veliko pomoči prejmejo priseljenci tudi v okviru nevladnih organizacij; naj omenim le delovanje nevladnih organizacij v Novem mestu in Ljubljani.

* * *

Kot otroška psihiatrinja opozarjam, da lahko šola ogromno stori ne le za vključevanje otrok beguncev v skupnost slovenskih otrok in učni proces, temveč tudi za njihovo psihično okrevanje od izgub in travmatskih doživetij.

In še sklepna misel: otroci begunci v slovenskih šolah niso le skrb ministrstva in zavoda za šolstvo, njihove usode ne določajo le okrožnice in akti. So zadeva človečnosti ravnatelja, učiteljev, šolskih svetovalnih delavcev, učencev in njihovih staršev. Šola je za otroke begunce predstavnik države gostiteljice. Od tega, kako bodo ravnali z njimi v šoli, kakšne odnose bodo razvili, sta odvisni njihovo videnje Slovenije in Slovencev in njihovo vedenje v Sloveniji in drugod. Dober sprejem in dobri odnosi z otrokom beguncem so investicija za prihodnost – za našo skupnost in za to, kako bo otrok begunec videl človeštvo, kako bo deloval in sodeloval z ljudmi.

***

Anica Mikuš Kos je predsednica Slovenske filantropije, združenja za promocijo prostovoljstva.

(VIR: http://www.delo.si/sobotna/velika-ucna-ura-clovecnosti-in-solidarnosti.html#


KAKO OTROKU UNIČITI ŽIVLJENJE

Datum objave: 11.03.2016

Želite otroku uničiti življenje? To zlahka storite, če sledite spodnji navodilom. Verjemite, uspelo vam bo prej, kot si lahko mislite.

 

1. Dajte otroku vse, kar si zaželi. Ne odrecite mu tistega, kar ga naredi srečnega. Naučite ga, da imajo stvari in denar veliko vrednost.

2. Oblačite otroka v znane modne znamke, ne glede na ceno. Pokažite mu, da je zunanji izgled najpomembnejši.

3. Postavite otrokove potrebe pred partnerjeve. Če otrok joče, takoj stecite do njega. Če vas v čem prekine, mu namenite polno pozornost.

4. Otroka čez dan zabavajte. Če se želi igrati čajanko, svoje načrte odločite na stran. Če želi še stotič gledati svojo priljubljeno risanko, pozabite na idejo, da bi šli na sprehod in bili malo na soncu.

5. Jedilnik načrtujte v skladu z otrokovimi željami Noben otrok ne bi smel jesti hrane, ki mu ni všeč. Če si slučajno zaželite pojesti kaj drugega kot mesne makarone ali palačinke z marmelado, si lahko pripravite svoj obrok, a priprava hrane za otroka pri tem ne sme trpeti.

6. Otroka vpišite na vse dodatke dejavnosti, na katere želi iti, tudi če to pomeni, da se boste morali odreči svojim rednim popoldanskim aktivnostim. Ne poskušajte se skupaj zbrati za jedilno mizo. Lahko pa samo hodi na popoldanski nogomet, tam resnično ne sme manjkati.

7. Ne poskušajte ga vzgajati, ko se neprimerno vede. Vsak bi se moral naučiti izražati na svoj lastni način. Če otrok nekaj zahteva, odobravajte njegov trud. Tako vsaj veste, da vaš otrok ne bo lahko premagljiv slabič.

8. Ne sekirajte se, če se vaš otrok pretepa z otroki iz soseščine ali jih celo tiranizira. Življenje ni pošteno, vedno mora nekdo biti poraženec. Tako se bo vaš otrok vsaj naučil, kako se v mladosti preriniti na vrh.

9. Ko je vaš otrok v nesoglasju z učiteljem, se vedno postavite na otrokovo stran. Ne odzovite se, ko vas učitelj vabi na pogovor o otrokovih težavah. Učitelj se bo želel pogovoriti o disciplinskih ukrepih, kar pa lahko samo rani otrokova čustva.

Tricia Goyer


Odlog šolanja: Vsak otrok je primer zase, ni pravila

Datum objave: 15.02.2016

Starši, katerih otrok septembra še ne bo dopolnil šest let, so v dilemi, ali naj ga še leto dni pustijo v vrtcu. V pomoč pri odločanju bo tudi pogovor z vzgojiteljico.

 
 
pon, 25.01.2016, 10:00
 
Če bo otrok letos dopolnil šest let, ga morajo starši po zakonu vpisati v prvi razred. A če menijo, da še ni pripravljen za to, lahko predlagajo odložitev šolanja, pridobijo strokovno mnenje, na koncu pa se sami odločijo. Kar ni lahko, saj so izkušnje staršev, ki so otroka dali v šolo z vrstniki ali pa šolanje odložili, tako pozitivne kot negativne, v nekaterih mnenjih se razhaja celo stroka; za nekatere je všolanje pri šestih letih strokovna napaka, drugi trdijo, da je devetletka prilagojena tako, da v prvih treh razredih tudi najmlajši ujamejo starejše vrstnike. Odločitev o tem zato še malo ni lahka.

»Sin je šele decembra dopolnil šest let in je prve mesece težje sledil v šoli, potreboval je pomoč pri domačih nalogah. S hčerko, katere šolanje sem odložila, pa nisem nikdar sedela pri učenju, niti zdaj v 4. razredu ne,« je povedala ena od mam. Številni starši se za odlog šolanja odločijo, da bi otroku zagotovili še leto otroštva brez obvez­nosti, a se potem pri kakšnem zgodi, da ne more razumeti, zakaj so njegovi vrstniki že v šoli, sam pa je, poln vprašanj, ostal v vrtcu.

Po vabilu k vpisu otroka v osnovno šolo se sicer lahko po zakonu o osnovni šoli na željo staršev, predlog zdravstvene službe oziroma na podlagi odločbe o usmeritvi šolanje odloži za eno leto. Starši izpolnijo prošnjo za odložitev vpisa, nato pridobijo mnenje psihologa, šolska komisija za sprejem v prvi razred pa potem odloči o odložitvi in o tem izda sklep. Ministrstvo za izobraževanje sicer podatkov o odlogu šolanja ne zbira, preverjanje po osnovnih šolah pa pokaže, da je takih otrok povprečno med enim in nekaj manj kot deset na generacijo, odvisno od tega, za kako veliko šolo gre.

Slovenska posebnost

A da proti koncu leta rojeni otroci ne bi šli v šolo zaradi datuma rojstva, je po mnenju dr. Ljubice Marjanovič Umek, profesorice razvojne psihologije na filozofski fakulteti, slovenska posebnost. »Odlog šolanja je bil predviden le za izjeme, na primer za otroka, ki je bil v predšolskem obdobju več let v bolnišnici in zato ne dosega ustrez­ne razvojne ravni za učenje v šoli. A takih je le za prste ene roke, medtem ko so odlogi zaradi kronološke starosti otrok ostali iz osemletke. Je pa zanimivo, da so takrat starši neredko dokazovali, da so njihovi spomladi in poleti rojeni otroci dovolj pripravljeni, da bodo lahko sledili večinoma starejšim sošolcem v šoli; v devetletki pa je program, z res številnimi prilagoditvami, pripravljen za otroke, stare od pet let in osem mesecev do šest let in osem mesecev. Če pa se pokaže, da ima otrok kljub vsemu resne težave pri razumevanju snovi, ga je treba vključiti v prilagojen izobraževalni program z nižjim standardom znanja.«

Sogovornica priznava, da so lahko individualne razlike med otroki zelo velike. »A te so lahko večje med enako starima otrokoma kot med dvema, med katerima je leto dni razlike v starosti. Ravno zaradi upoštevanja teh individualnih razlik so bile v prvo triletje šole vključene različne posebnosti, tako da je večina standardov znanja, ki naj bi jih otroci dosegli, naravnana na konec tretjega razreda; poleg učiteljice je v oddelku še druga učiteljica, praviloma vzgojiteljica; ocenjevanje znanja pri vseh predmetih je do konca drugega raz­reda opisno, opismenjevanje otrok poteka postopno ... Zakaj je torej šola pretežka za šestletne otroke?« Umkova je bila med strokovnjaki, ki so pred dvema desetletjema podprli predlog o všolanju otrok pri šestih letih. »To je razvojno-psihološko utemeljeno, zelo malo je tudi držav v EU, kjer v šolo vstopajo pozneje. In slovenski, kot potrjujejo raziskave na vseh področjih razvoja, niso nič drugačni kot otroci v drugih državah.«

Premalo igre

Po drugi strani red. prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., specialistka logoterapije in raziskovalka, zatrjuje, da je prezgodne všolanje strokovna napaka. »Res je, da ima večina držav v EU tak sistem, je pa tudi nekaj takih, ki so se vrnile na začetek šolanja po otrokovem dopolnjenem sedmem letu starosti; Finska, ki ima najuspešnejši šolski sistem, jih všola s sedmimi leti. Da je to strokovna napaka, vsekakor lahko sklepam iz prakse, saj kot terapevtka prihajam v stik z otroki, ki imajo zaradi tega hude težave, in pri izvajanju izobraževanj za vzgojitelje in učitelje. Pri velikem številu otrok namreč njihova kronološka starost ni v sorazmerju s čustveno in socialno zrelostjo, kar se pogosto pokaže prav pri tistih, ki še niso dopolnili šest let. V razvojni psihologiji pa pri tej starosti šteje prav vsak mesec, pri čemer čustveno-socialni razvoj le redko sledi intelektualnemu.«

Opozarja, da sistem tudi ni tak, kot se govori. »Že vrtec je naravnan preveč storilnostno, saj so se vanj prenesle vsebine iz šole, premalo je svobode v otroški igri. Prvi in drugi razred pa naj bi vsebovala elemente vrtca in igre, a ni povsod tako. Nekateri že uporabljajo tablice, otroke pogosto umirjajo z multimedijskimi tehnikalijami, oni pa od teh dražljajev zelo hitro postanejo odvisni, hkrati pa se močno zmanjšuje njihova kreativnost. Pokazalo se je namreč, da otroci, ki jih pred sedmim letom prikrajšamo za prosto igro – tukaj se kreativnost najbolj razvija –, le še sledijo navodilom in jim nasploh zmanjka idej za preživljanje prostega časa.«

Deset odstotkov ni zrelih

Po mnenju Zalokar Divjakove vsaj deset odstotkov otrok na generacijo ni zrelih za vstop v šolo. »Vsi, ki res delamo z otroki, že leta opozarjamo, da so čedalje manj potrpežljivi in samostojni. Tudi ni raziskav, koliko jih ima že psihosomatske težave – to vemo terapevti. Najlažje je reči učiteljem in staršem, da se morajo 'veliko ukvarjati' z otrokom in potem ti otroci, namesto da bi napredovali po svojih zmožnostih, od vrstnikov doživljajo same pritiske in socialne odklone. Ko gre otrok v šolo, se lovi in zaostaja najmanj pol leta, pogosto se kruta res­nica pokaže v tretjem razredu, ko se začne številčno ocenjevanje. Trdim, da tisti, ki je prezgodaj všolan, nikoli ne ujame vrstnikov, poznam pa tudi primere, ko si otroci 'kupujejo' prijatelje ali jim 'grozijo', ker niso zreli za odnos, ki si ga tako zelo želijo.«

Obžaluje, da pri nas nimamo strokovne komisije oz. ustreznih presejalnih testov, ki bi točno pokazali, ali je otrok primeren za vstop v šolo ali ne. »Če ga spremljaš pet let, veš, kje v razvoju je, a tega pri nas ni, stroka je zatajila; ni povezave med vrtci in raz­vojnimi ambulantami, na koncu se odločijo starši. In ti s tem, ko otroka prezgodaj všolajo, obremenijo tudi sebe, saj vse popoldneve presedijo z njim, kar ni normalno. Že v drugem razredu se pričakuje, da bo otrok bral, s tem pa jih ima težave najmanj polovica. Vsi zahtevajo, starši pritiskajo, otrok dobi odpor, pojavijo se psihične težave … Škoda, da nimamo nobene resne raziskave, koliko jih ima težave v prvem in drugem razredu osnovne šole, koliko časa starši presedijo pri otrocih z njihovimi obveznostmi.«

 

Prebliski staršev?


»Obveznosti na ravni šole je zagotovo več kot v vrtcu, a kolikor vem, jih otroci v prvih treh razredih praviloma vse ali večino opravijo že v šoli. S čim se torej starši doma tako zavzeto ukvarjajo? Če veliko časa porabijo z izdelovanjem plakatov, je to zato, ker po tihem tekmujejo, kateri otrok bo imel lepšega,« z nekaj ironije pripomni Marjanovič Umkova. »Šola je narejena za otroke in ne za starše, razmišljati, da je otrok manj uspešen, ker ne bedimo nenehno nad njim že v prvih razredih šole, je napačno. Učitelji pa ne bi smeli ocenjevati prizadevnosti staršev in njihove podpore, ampak otrokovo znanje. Na začetku šolanja se ocenjuje predvsem individualni napredek; da otrok dela za šolo, da napreduje in je naslednjič uspešnejši, kot je bil prej. Če kdaj kaj pozabi, pač pozabi. A to se številnim staršem zdi katastrofa, sprašujejo se, kam to pelje, kaj bo z otrokom, kako mu pomagati. Vendar ni konec sveta, če ni v sami špici med prvošolci.«

Kakor pravi sogovornica, se je včasih vedelo, da bodo otroci že v prvem razredu in tudi pozneje različno uspešni, in to je potrjevala statistika šolskih ocen. »Zdaj pa imamo zaradi teženj staršev v osnovni šoli po uspehu skoraj samo še odlične in prav dobre. Je pa zanimivo, da so pred leti prav starši večinsko želeli, da se doseganje standarda pismenosti otrok premakne iz tretjega v drugi razred ter opisno ocenjevanje iz tretjega v drugi razred – ni bilo dovolj, da vedo, ali otrok tekoče bere, zna seštevati, ampak ali zna brati in seštevati za pet,« je opozorila razvojna psihologinja.

Hude motnje

Po eni strani veliko zahtevamo od otrok, kakor je opozorila že dr. Divjak Zalokarjeva, po drugi pa jih zavijamo v vato. »Starši izrazijo željo po odložitvi začetka šolanja prav zato, ker si verjetno predstav­ljajo idealnega otroka, ki mora biti v šoli popolnoma uspešen, ki ne sme doživeti nobene kritike … A posledice te skrajne permisivnosti se lahko zelo neusmiljeno pokažejo pozneje v mladostništvu. In takrat ne gre več za bolečine v trebuščku ... V zgodnjem obdobju je pač treba nujno postaviti meje, se odzvati na napačna dejanja in zaradi tega ne bi smel nihče imeti travm.«

Tudi ne zaradi prezgodnjega vstopa v šolo, zaradi česar se po pričevanju nekaterih strokovnjakov in staršev pri otrocih menda pojavljajo napadi tesnobe, tiki, psihosomatske motnje, celo močenje postelje. »Zakaj bi otroke zgolj prehod iz institucije, v kateri so nekateri tudi pet let – več kot polovica je takšnih – v neko drugo institucijo tako zelo pretresel na čustveno-socialni ravni? To bi razumela pred desetletji, ko so v šole prihajali nesocializirani otroci iz odmaknjenih krajev, da pa se to zgodi tem, ki so bili večinsko v vrtcu, si res ne znam razložiti.«

Starši, ki se odločijo za odlog šolanja, najpogosteje kot glavni razlog navajajo dejstvo, da s tem otroku omogočijo še leto dni brezskrbnega otroštva. »Mar imajo le otroci v vrtcu svobodo in so brezskrbni? Ne nazadnje so tudi tam s kurikulom določeni cilji; veliko je rutinskih dejavnosti, ki se jim mora posamezen otrok prilagoditi, občasno imajo starejši tudi kakšno obveznost, ki naj bi jo naredili doma,« odgovarja Marjanovič Umkova. »Sicer pa: kaj brezskrbno otroštvo sploh pomeni? Je otrok v vrtcu srečen, v šoli pa nesrečen? Menim, da je to bolj prepričanje in neutemeljeno verjetje staršev, ker šola njih bolj obremenjuje in skrbi kot vrtec, saj jim je v šoli pomemben uspeh.«

Hitrejša diagnostika

A če ima otrok res prej omenjene motnje, pravi, mora biti to povezano še s čim drugim, kar se je morda dogajalo že v vrtcu, pa se je spregledalo. Zavrne tudi razmišljanja, da je zato, ker gredo bolj zgodaj v šolo, več otrok prepoznanih kot hiperaktivnih, z motnjo pozornosti … »Raziskav, ki bi to potrjevale, ni, niti da bi bilo to kakorkoli povezano. Je pa teh motenj res registriranih nekoliko več, ampak menim, da gre za splet okoliščin, v katerih otroci odraščajo danes v primerjavi z desetletji nazaj, ko so prosti čas preživljali sami na dvorišču, v nenehnem gibanju, brez pametnih telefonov in računalnikov od tretjega leta starosti ali še prej … Poleg tega velja, da bolj ko je družba razvita, več je znanja in je zato bolj občutljiva do vzgojne diagnostike, hitreje intervenira.«

Zato tudi zavrača pogosta ugibanja, da se veliko otrokom pripišejo motnje pozornosti in hiperaktivnost, ker pedagogi niso sposobni ukrotiti njihove zdrave živahnosti in energije. »Po šolah še vedno poučuje velik del kadra iz časa osemletke in bi težko rekli, da zdaj kar na lepem ne znajo več. Za novi kader pa je že nekaj let zahtevana visoka izobrazba, in da učiteljev v štirih oziroma petih letih ne bi naučili ustrezno in strokovno delati s šestletnimi otroki, je meni nepojmljivo.«

Težko je posploševati

Kako je to videti v praksi, sta povedali učiteljica prvega razreda z večletnimi izkušnjami, Lidija Stenovec, in Petra Podlogar, svetovalna delavka in socialna pedagoginja, ki izvaja dodatno strokovno pomoč učencem s posebnimi potrebami na Osnovni šoli Orehek Kranj. »Če ima otrok res­ne težave, to zagotovo ni povezano s prezgodnjim vstopom v šolo. Najverjetneje bi jih imel ne glede na to, kdaj bi šel v šolo,« meni Stenovčeva. »Izobražujejo nas v smeri, kako delati diferencirano, kako prilagoditi delo … kar je precej lažje z dvema pedagogoma v skupini. To namreč omogoča delo v dveh oziroma manjših skupinah, zlasti za tiste, ki jim gre malo težje. Zanje je predviden tudi dopolnilni pouk, če pa so težave večje, sta na voljo individualna in skupinska pomoč. Pozneje lahko otroka obravnava tudi šolski specialni pedagog, ki po potrebi pred­laga nadaljnjo usmeritev,« je povedala Podlogarjeva.

»Sicer pa vsakemu damo najmanj pol leta časa za to, da se ujame, manj zahtevamo od njega in pozorno spremljamo, koliko zmore. Razlike so v tem obdobju res velike, največje, bi rekla. Nekateri sicer starejše ujamejo že do konca prvega leta, če ne prej, pa imajo nato še polni dve leti časa,« je dodala Stenovčeva.

»Res je, ob vstopu v šolo se najbolj opazi razlika v grafomotoriki in koncentraciji; koliko časa lahko sedijo, ali se znajo umiriti in dokončati dejavnost, ki jo delamo. Velikega pomena sta otrokova samostojnost in organiziranost pri delu, prav tako njegova socialna zrelost. In nedvomno mora imeti otrok določeno stopnjo kognitivnih sposobnosti – da so njegovi odgovori na vprašanja smiselni, da zna povedati in obnoviti zgodbo, poslušati, da si zapomni stvari, zna slediti navodilom in upošteva pravila … – to so stvari, ki so pomembne,« je v razmislek staršem poudarila Podlogarjeva.

»A čeprav se eno leto sliši veliko, to ni pravilo. Lahko je mlajši otrok zelo zrel, samostojen in odgovoren. Veliko vlogo imajo pri tem starši, ki ga v to usmerjajo in mu ponudijo določene izkušnje. Če teh spodbud od doma ni, ima lahko v šoli težave tudi otrok, ki je sicer starejši, a kljub temu 'malo manj šolar'. Če ima kognitivne sposobnosti dobro razvite, bo morebiti tudi zato lažje nadomestil primanjkljaje in to lovljenje ne bo vplivalo na njegovo slabšo samozavest, česar se bojijo številni starši. Nasprot­no lahko otrok, ki ima nakazane primanjkljaje, v kombinaciji z učnimi težavami razvije slabšo učno samopodobo. Tudi to se zgodi. Vsak je primer zase, ni pravila, zato je pri tej temi težko posploševati. Treba je pogledati vsakega otroka posebej in starši so tisti, ki ga najbolje poznajo. Svetujeva, naj o vseh svojih pomislekih in strahovih spregovorijo z otrokovo vzgojiteljico, po potrebi prisluhnejo mnenju psihologa, nato pa se odločijo v otrokovo korist,« sta povzeli sogovornici.

VIR: http://www.delo.si/nedelo/odlog-solanja-vsak-otrok-je-primer-zase-ni-pravila.html 


IGRA - VRNITE OTROKOM OTROŠTVO

Datum objave: 20.01.2016

Če želimo, da imajo naši potomci srečna, uspešna in moralna življenja, jim moramo dovoliti, da se igrajo več, ne manj.

Če nam je kaj mar do naših otrok in bodočih generacij, potem moramo obrniti grozljivi trend, ki smo mu priča zadnjega pol stoletja. Otroštvo moramo vrniti otrokom.

 

Nekateri ljudje smatrajo, da je nemoralno v znanstvene namene živalskim mladičem odvzeti igro. Vendar pa razmislite o tem: v zadnjih 50 do 60 letih našim otrokom neprestano in vse več odvzemamo igro. V šolah se krajšajo odmori, domačih nalog je vse več in pritisk, da bo otrok uspešen, vedno bolj raste.

V šoli nas ne naučijo reševati življenjskih težav

Kot biopsiholog raziskovalec z doktorskim nazivom sem se v življenju veliko naučil. Precej dober sem pri reševanju težav tako na delu kot tudi v življenju, vendar nima to veliko opraviti z mojo izobrazbo. Študiral sem algebro, trigonometrijo, računanje in druga matematična znanja, ne spomnim pa se, da sem se kdajkoli soočil s problemom, celo pri mojih znanstvenih raziskavah, ki bi zahteval vsa ta znanja. Tiste malo ožje specializirane matematike, ki sem jo potreboval, sem se naučil pri delu.

Pravi problemi, s katerimi sem se srečeval v življenju, so fizični (kako upravljati stroj ali odmašiti wc školjko), socialni (kako dobiti pozornost ženske svojih sanj), moralni (ali naj dam učencu, ki je padel na testu, zadostno oceno zaradi truda) in čustveni (spopadanje z žalostjo, ko je umrla moja prva žena ali ohranjanje prisebnosti, ko sem padel skozi led). Največ težav v življenju se ne more reševati s formulami ali z naučenimi odgovori, kot so tisti, ki se jih učimo v šoli. Težave, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, zahtevajo presojo, modrost in ustvarjalnost, ki jih dobimo skozi življenjske izkušnje. Otroci te izkušnje pridobivajo skozi igro.

Otroška igra in domače naloge nekoč

Jaz sem srečnež. Odraščal sem v Združenih državah Amerike v 50-ih, na vrhuncu obdobja, ki ga zgodovinar Howard  Chudacoff imenuje “zlata doba” proste igre. Nekaj desetletij prej ni bilo več potrebe po otroški delovni sili, odrasli pa še niso pričeli otrokom jemati te novo pridobljene svobode. Šli smo v šolo, a to ni bila tako velika reč, kot je danes. Šolski dan je trajal šest ur, vendar smo imeli v osnovni šoli polurne pavze dopoldne in popoldne in uro odmora za kosilo. Učitelji so nas le od daleč opazovali in še takrat le redko posredovali. Ruvali smo se, vzpenjali na drevesa v bližnjem gozdu, se igrali z noži in pozimi organizirali bitke v kepanju. Nič od tega danes v državnih šolah ni dovoljeno. Ko nismo bili v šoli, smo opravljali nekaj hišnih del in nekateri od nas so delali kot raznašalci časopisa (kar nam je vlivalo občutek odraslosti in nam zagotavljajo lastni denar), vendar smo večino časa bili prosti, da se vsak dan po šoli ure in ure svobodno igramo, prav tako po cele dneve med vikendi in čez celo poletje. Domačih nalog v osnovni šoli nismo poznali, v višjih razredih pa jih je bilo zelo malo. Obstajalo je splošno prepričanje, da otroci potrebujejo veliko prostega časa za igro.

Skrajšati počitnice in podaljšati pouk?

To besedilo pišem kot reakcijo na novico, da se pripravlja načrt, da bi šolske dneve podaljšali in počitnice skrajšali. Minister za izobraževanje si obeta, da bo več časa, preživetega v šoli, izboljšalo rezultate testov britanskih učencev do uspešnosti, kot jo imajo učenci iz Kitajske, Singapurja in ostalih vzhodnoazijskih držav. Paradoksalno ta načrt se je pojavil samo nekaj mesecev potem, ko se kitajski Minister za izobraževanje objavil poročilo z naslovom: “Deset ukrepov za zmanjšanje akademskega bremena za učence osnovnih šol”, v katerem poziva na krajše bivanje otrok v šoli, manj domačih nalog in manj opiranja na rezultate testov pri vrednotenju šol.

Dobri pri testih, slabi pri vsem drugem

Pedagogi iz vzhodnoazijskih držav pričenjajo opažati ogromen neuspeh svojih izobraževalnih sistemov. Razširjen izraz, s katerim opisujejo učence, ki prihajajo iz kitajskih šol, je “gaofeng dineng”, kar pomeni “dobri pri testih, slabi pri vsem drugem”, pravi znanstvenik Yong Zhao, kitajski strokovnjak za izobraževanje. Glede na to, da se učenci ves čas samo učijo, jim ne preostane nič časa za kreativnost, odkrivanje oz. sledenje svojim strastem ali razvijanju fizičnih in  socialnih spretnosti. Še več, ena pred kratkim izvedena velika raziskava, ki so jo opravili britanski in kitajski znanstveniki, je pokazala, da kitajski otroci zaradi stresa trpijo za izredno velikimi dozami anksioznosti, depresije in psihosomatskih motenj. Izgleda, da je glavni vzrok temu akademski pritisk in pomanjkanje igre.

Igra je naraven način učenja

Vsi sesalci se igrajo, ko so majhni, tisti, ki se morajo največ naučiti, se tudi največ igrajo. Mesojedci se več igrajo od rastlinojedcev, ker se je težje naučiti loviti kot pa pasti hrano. Primati se igrajo več kot drugi sesalci, zato ker je njihov način življenja bolj odvisen od učenja kot od njihovih prirojenih instinktov.  Otroci, ki se morajo največ naučiti, se igrajo veliko več od ostalih primatov – takrat, ko jim je to omogočeno. Igra je naraven način, s katerim se otroci in drugi sesalci učijo. V skupnostih, kjer je glavna dejavnost lov, se lahko otroci po cele dneve igrajo in raziskujejo, zato ker odrasli razumejo, da oni tako vadijo spretnosti ki jih morajo pridobiti, da bi bili sposobni ljudje, ko odrastejo.

 

Spretnosti, ki se jih ne moreš učiti v šoli

Najpomembnejše spretnosti, ki se jih morajo povsod po svetu naučiti otroci, da bi živeli srečna, produktivna in moralna življenja, so spretnosti, ki se jih ne morejo naučili v šolah. Nikjer jih ne morejo naučiti takšnih spretnosti. Te otroci pridobijo in se jih naučijo sami, skozi igro. Te spretnosti so: sposobnost kreativnega razmišljanja, dogovor in sodelovanje z drugimi in nadzor svojih nagonov in občutkov.

Ustvarjalnost

Ustvarjalnost je bolj kot kdajkoli v preteklosti ključ do gospodarskega uspeha. Ljudje, ki so kot roboti, ki samo sledijo navodilom, opravljajo izračune ali odgovarjajo na že odgovorjena vprašanja, niso več potrebni. Za to imamo robote, računalnike in internetne brskalnike. Potrebujemo ljudi, ki postavljajo nova vprašanja in iščejo odgovore nanje, rešujejo nove težave in predvidijo ovire, še preden pridejo do njih. Vse to zahteva sposobnost ustvarjalnega razmišljanja. Kreativni um pa je igrivi um.

Vsi otroci so ustvarjalni. Med igro in samostojnim raziskovanjem otroci ustvarjajo določene mentalne modele sveta, ki jih obdaja, kot tudi svoje notranje domišljijske svetove. Odrasli, ki jih imenujemo geniji, so tisti, ki so nekako ohranili in razvijali to otroško sposobnost tekom življenja. Albert Einstein je rekel, da mu je šola skoraj povsem uničila zanimanje za matematiko in fiziko, vendar ga je dobil nazaj, ko je šolo zapustil. Svoje inovativno delo je imenoval “kombinatorna igra”. Trdil je, da je razvil teorijo relativnosti tako, da si je predstavljal, kako lovi sončni žarek in ga ujame ter potem razmišlja o posledicah.

Otrok ne moremo učiti ustvarjalnosti, vendar pa lahko s šolanjem to v njih uničimo, saj se ta ne osredotoča na vprašanja, ki njih zanimajo, ampak na tista, ki jih zahtevata načrt in program in ki zagovarjata, da ima vsako vprašanje samo en pravilni odgovor in da se vsi morajo učiti istih stvari.

 

Sposobnost razumevanja z drugimi

Še bolj pomembna kot ustvarjalnost je sposobnost razumevanja z drugimi ljudmi, skrb zanje in uspešno sodelovanje. Vsi otroci se rodijo z močno potrebo po igranju z drugimi otroki in skozi to igro pridobivajo socialne spretnosti ter se učijo pravičnosti in morale. Igra je prostovoljna, kar pomeni, da igralci lahko kadarkoli prenehajo. Če ne moreš prenehati, to ni igra. Vsi igralci to vedo, zato tudi vedo, da morajo drugi igralci ostati veseli, da bi se igra lahko nadaljevala.

Zaradi tega je igra ena od najbolj demokratičnih aktivnosti. Ko se igralci ne strinjajo s pravili, se morajo pogovarjati, pogajati, da presežejo razlike in najdejo kompromis. Vsak igralec mora poznati možnosti in želje drugih, da jih ne bi prizadel ali užalil in bi potem obupali. Če tega otrok ne naredi, se igra zaključi, on pa ostane sam, kar je močna kazen za ignoriranje potreb in želja drugih. Najpomembnejša socialna spretnost je sposobnost, da se lahko postaviš v “kožo” drugega in pogledaš svet skozi njegove oči. Brez te sposobnosti ne morete imeti srečne zveze, dobrih prijateljev in sodelujočih kolegov. In to spretnost otroci ves čas utrjujejo skozi igro.

Upoštevanje pravil

V igri se otroci učijo kontrolirati impulze in upoštevati pravila. Vse igre, tudi tiste najbolj divje, imajo pravila. Borba v smislu igre se od prave borbe razlikuje po tem, da ima pravila. V njej ne morete udarjati, gristi, praskati ali raniti nasprotnika. Medtem ko je cilj pravega boja, da si podredite nasprotnika in končate boj, je pri borbenih igrah cilj, da igra čim dlje traja. To pa se lahko doseže samo, če sta obe strani zadovoljni. Pri sociodramskih igrah, kot je igranje “hiše” ali pretvarjanje, da ste superheroji, je glavno pravilo ostati v vlogi. Če ste pes, morate lajati, namesto da bi govorili in hoditi po vseh štirih, pa naj bo še tako nerodno. Če ste superženska in vaši soigralci verjamejo, da ona nikoli ne joče, se morate vzdržati joka, tudi če padete in se udarite. Biti človek pomeni znati kontrolirati svoj nagon in se obnašati v skladu z družbenimi pričakovanji.

Strah

Skozi igro se otroci (in drugi sesalci) učijo nadzirati strah. Pri številnih vrstah se mladi sesalci igrajo na načine, ki delujejo nevarno. Gamsji mladiči skačejo po prepadnem pobočju, male opice se preganjajo po visokih vejah. Mladi ljudje se tudi radi nevarno igrajo. Zakaj? Izgleda, da je korist od take igre večja od nevarnosti, ki prežijo. Oni se “dozirajo” z najvišjimi dozami strahu, ki ga še lahko prenesejo, preden jih zagrabi panika in se učijo nadzirati svoja telesa, ko se z nevarnostjo gledajo iz oči v oči. To pa je spretnost, ki jim lahko nekega dne reši življenje.

Jeza

Otroci se pri igri učijo tudi, kako se nadzoruje jezo. Otroci se večkrat igrajo tudi na načine, ki lahko sprožijo jezo. Malček lahko nehote poškoduje drugega med prerivanjem v igri ali dogovori o pravilih igre lahko propadejo ali pa gre draženje, ki je na začetku bilo zabavno, predaleč. Da pa bi se zabava nadaljevala, je potrebno jezo obrzdati. Če otroci želijo, da se igra nadaljuje, morajo znati zaustaviti nasilno vedenje brez fizičnega obračuna ali izliva besa, saj bi eno in drugo prekinilo igro. Na ta način se otroci učijo nadzorovati jezo.

Znanstveniki so vzgajali male opice in podgane tako, da so jim dovolili vse vrste družbene interakcije, le igro so jim onemogočili. Ko so odrasli, so jih testirali in prišli do zaključka, da so postali čustveni invalidi. V rahlo strašljivem okolju bi postali preveč prestrašeni. Postali bi panični in bi v kotu otrpnili ter si ne bi upali raziskati okolice in preseči svojega strahu, kar bi normalne opice in podgane storile. Ko bi jih soočili z neznanim vrstnikom bi postali panični ali agresivni in niso bili sposobni sklepati prijateljstev.

Nekateri ljudje smatrajo, da je nemoralno v znanstvene namene živalskim mladičem odvzeti igro. Vendar pa razmislite o tem: v zadnjih 50 do 60 letih našim otrokom neprestano in vse več odvzemamo igro. V šolah se krajšajo odmori, domačih nalog je vse več in pritisk, da bo otrok uspešen, vedno bolj raste. Zunaj šole športi, ki jih organizirajo odrasli (ki ne predstavljajo prave igre) nadomeščajo spontano igro. Namesto da imajo svoje hobije, otroci po šoli hodijo na razne tečaje. Svobodna, nenadzirana igro v soseščini je zamenjana z dogovorjeno igro, ki jo nadzirajo odrasli, prepričani, da morajo posegati v igro, namesto da bi pustili otroke, da sami rešijo svoje težave. Te spremembe so se zgodile postopno in neopazno, vendar so sčasoma postale ogromne. Povzročili so jih strahovi staršev in povečanje števila strokovnjakov, ki neprestano opozarjajo na nevarnosti, izginotje pristnih sosedskih odnosov ali prepričanje, da se lahko otroci več naučijo od učiteljev in odraslih kot od drugih otrok.

Dramatično zmanjšanje možnosti za igro spremlja enako dramatičen porast duševnih motenj pri otrocih. Druge raziskave kažejo, da so otroci izgubili empatijo in da je narcizem vedno bolj pogost. Obstajajo celo načini, ki lahko izmerijo nivo kreativnega razmišljanja in te raziskave kažejo na to, da kreativnost  v zadnjih 30 letih pri vseh starostih stalno pada. Vse te grozne spremembe, ki sledijo izginjanju igre, so točno te, ki jih lahko predvidimo, če vemo, čemu igra služi.

Ne, otroci ne potrebujejo več pouka. Potrebujejo več igre. Če nam je kaj mar do naših otrok in bodočih generacij, potem moramo obrniti grozljivi trend, ki smo mu priča zadnjega pol stoletja. Otroštvo moramo vrniti otrokom. Otrokom moramo dovoliti, da sledijo svojemu prirojenemu nagonu za igro in raziskovanje, da bi lahko zrasli v intelektualne, socialne, čustveno in fizično močne in odporne ljudi. Kitajci so to končno začeli razumeti, tudi mi bi morali.

Peter Gray

VIR: http://zastarse.si/2016/01/vrnite-otrokom-otrostvo/


Nikoli ni prepozno prenehati z vpitjem

Datum objave: 08.01.2016

Če se vam dogaja, da zaradi nepomembnih stvari nenadzorovano vpijete na svoje otroke ali partnerja, potem vam predlagam, da preberete izpoved mamice, ki je uspela spremeniti to svojo slabo navado.

Cenim sporočila, katera dobivam od svojih otrok – lahko so nakracana s flomastrom na majhnem koščku papirja ali napisana s popolno pisavo na papirju s črtami. Pesem za materinski dan, ki sem jo dobila prejšnjo pomlad od svoje najstarejše hčerke, me je še posebno globoko ganila.

Prva kitica mi je vzela dih, še preden so mi solze stekle po licu.

“Pomembna stvar o moji mami je … ona je vedno tu zame, tudi takrat, ko naredim kaj narobe.”

 I feel like this sometimes. I'm sick of these bitches complaining- They don't know the meaning of having it "rough." Fuck off.:

To ni bilo vedno tako. Med zelo kaotičnim življenjem sem začela z novim običajem, ki se je radikalno razlikoval od načina mojega obnašanja do takrat. Postala sem oseba, ki vpije. Sicer to ni bilo pogosto, a bilo je ekstremno – kot prenapolnjen balon, ki nenadoma poči in vsi prisotni zaradi tega strahovito trznejo.

Pa kaj je bilo z mojimi otroki, ki so takrat imeli tri in šest let, zaradi česar sem se izgubljala? Ali je bilo to vztrajanje ene od hčerk, da steče po še tri zapestnice in priljubljena roza očala, medtem ko mi že zamujamo? Ali mogoče to, ker je druga hčerka poskušala stresti kosmiče v skledo in je celo škatlo posula po mizi? Ali mogoče to, ker je ena vrgla na tla mojega specialnega steklenega angela in mu polomila noge, čeprav sem ji ves čas govorila, naj se ga ne dotika? Ali je morda to, da se je druga na vse načine upirala, da bi zaspala ravno takrat, ko sem potrebovala mir in tišino? Ali je to, ker sta se onidve kregali zaradi neumnih stvari, kot katera bo prva izstopila iz avta ali katera bo dobila največjo kepico sladoleda?

Ja, to so bile te stvari – normalna napeljevanja in tipični otroški problemi in obnašanje – ki so me razdražile do te mere, da sem izgubljala kontrolo.

The important thing about yelling. This is a fabulously insightful article.:

Tega stavka ni lahko napisati. To ni lepo obdobje v mojem življenju, ki bi se ga spominjala, ker, resnici na ljubo, sem se v teh trenutkih sovražila. V kaj sem se spremenila, da sem morala vpiti na dve dragoceni mali osebi, kateri sem ljubila bolj kot svoje življenje?

Povedala vam bom, v kaj sem se spremenila. V moje odvračalce pozornosti.

Pretirana uporaba telefona, preveč nalog, seznam opravkov na več straneh in stremenje za popolnostjo … te stvari so me enostavno izčrpale. Vpitje na ljudi, ki sem jih imela rada, je bila direktna posledica izgube kontrole, ki sem jo čutila v svojem življenju. Seveda, nekje sem morala eksplodirati. Eksplodirala sem za zaprtimi vrati, v družbi ljudi, ki so mi pomenili največ v življenju. Vse do svojega usodnega dne.

Starejša hči je stopila dol s stola, da bi nekaj dosegla in pri tem slučajno prevrnila celo škatlo riža na tla. Medtem ko je milijon majhnih riževih zrn kot dež letelo po tleh, so se oči mojega otroka napolnile s solzami. Takrat sem videla – strah v njenih očeh, ko se je pripravljala na napad svoje mame.

“Boji se me,” sem pomislila, z bolečino ob tem spoznanju. “Mojega šestletnega otroka je strah moje reakcije na svojo nedolžno napako.”

Z globokim obžalovanjem sem spoznala, da nočem, da moja otroka odraščata poleg takšne mame, niti ne želim na takšen način živeti do konca življenja.

V tednih, ki so sledili tej epizodi, sem doživela zlom in razsvetljenje – trenutek bolečega spoznanja, ki me je zapeljal na pot ‘prostih rok’, pot brez vseh motečih dejavnikov, ki mi jemljejo pozornost za ukvarjanje s tistim, kar je res pomembno. To je bilo pred tremi leti – leta počasnega odvajanja od pretirane uporabe elektronskih motilcev v mojem življenju … tri leta osvobajanja od nedosegljivih standardov perfekcionizma in pritiska družbe, da ‘delaš vse’. Ko sem se osvobajala od svojih zunanjih in notranjih motenj, sta bes in stres, ki sta se kuhala v meni, postopoma izginjala. Manj obremenjena sem se lahko odzivala na napake svojih otrok mnogo bolj mirno, sočutno in razumno.

Thomas, Sarah, & Cohen | Taylor McCutchan Photography:

Govorila sem stvari kot: “To je samo čokoladni sirup. To lahko pobrišeš in miza bo kot nova.” (Namesto da izpustim ogorčen vzdih in zavijem z očmi). Ponudila sem se, da lahko držim metlo, medtem ko ona čisti morje kosmičev po tleh. (Namesto da stojim nad njo s pogledom negodovanja in nepopisnega doglčasa.) Pomagala sem ji, da razmisli, kje je pustila svoja očala. (Namesto da jo ponižam, ker je tako neodgovorna.)

V trenutkih, ko popolna izčrpanost in nenehno jamranje grozita, da bosta odvzela najboljši del mene, bi šla v kopalnico, zaprla vrata za seboj in dala sebi nekaj časa, da lahko zadiham in se opomnim, da sta hčerki samo otroka, otroci pa delajo napake. Prav tako kot jaz.

Sčasoma je strah, ki se je videl v očeh mojih otrok, ko so zašli v težave, izginil. In, hvala Bogu, sem postala zatočišče v njihovih težkih trenutkih, namesto sovražnik, od katerega morajo bežati in se skrivati.

Nisem prepričana, da bi se spomnila pisati o tej globoki transformaciji, če se ne bi zgodil incident, ko sem ravno bila pri koncu rokopisa za mojo knjigo. V tem trenutku sem začutila, da mi je življenje prenatrpano in potreba po vpitju mi je bila na vrhu jezika. Ravno sem zaključevala zadnja poglavja knjige, ko mi je računalnik zmrznil. Vsi popravki v zadnjih treh poglavjih so v trenutku izginili. Nekaj minut sem izgubila v mrzličnih poskusih vrniti zadnjo verzijo rokopisa. Ko mi to ni uspelo, sem prebrskala tudi ‘backup’ in odkrila, da je tudi tam rokopis zaradi neke napake izginil. Ko sem dojela, da nikoli več ne bom mogla povrniti poglavja, na katerih sem delala, mi je prišlo, da bi zajokala, ali, bolje, da bi vpila od besa.

A nisem mogla, ker je bil čas, da poberem otroka iz šole in ju odpeljem na plavanje. Z veliko mero zadržanosti sem mirno zaprla pokrov svojega računalnika in sama sebe spomnila, da obstajajo veliko hujše težave od ponovnega pisanja teh poglavij. Zatem sem si rekla, da ne obstaja absolutno nič, kar bi lahko zdaj naredila, da bi rešila ta problem.

Open your eyes, laugh out loud, and let's have some fun together!:

Ko sta se moji hčeri usedli v avtomobil, sta takoj vedeli, da nekaj ni v redu. “Kaj ni v redu, mami?” sta me soglasno vprašali po kratkem pogledu na moj bledi obraz. Prišlo mi je, da bi zavpila: “pravkar sem izgubila četrtino moje knjige!”. Prišlo mi je, da bi z dlanjo razbila volan, ker je avtomobil, v katerem sem sedela, bil zadnji kraj, kjer sem želela biti v tem trenutku. Želela sem oditi domov in popraviti svojo knjigo – ne pa peljati otroka na plavanje, odcejati mokre kopalke, česati skuštrane lase, kuhati večerjo, prati umazano posodo in otroka spravljati v posteljo.

A namesto tega sem mirno rekla: “Malce imam težave o tem zdaj govoriti. Izgubila sem del knjige. In ne želim govoriti o tem, ker se počutim slabo.”

“Žal nama je,” je rekla starejša hči v imenu obeh. In potem, kot da sta vedeli, da potrebujem nekaj časa zase, sta bili mirni do bazena. Skupaj smo opravili vse dnevne aktivnosti in čeprav sem bila bolj tiha kot običajno, nisem vpila in sem dala vse od sebe, da se vzdržim razmišljanja o knjigi. Naposled se je dan skoraj končal. Mlajšo hči sem spravila v posteljo, jo pokrila in legla poleg starejše za običajen “večerni klepet” “Misliš, da boš uspela dobiti nazaj poglavja?”, je tiho vprašala moja hči. In tedaj sem pričela jokati, ne toliko zaradi treh poglavij, vedela sem, da jih lahko ponovno napišem, moj zlom se je zgodil zaradi utrujenosti in frustracije zaradi pisanja in urejanja knjige. Bila sem tako blizu konca. Na moje presenečenje je moj otrok stegnil roko in me nežno pobožal po laseh. Izgovorila je bodrilne besede kot: “računalniki so lahko tako frustrirajoči” in “Lahko pogledam v varnostno kopijo in vidim, če je možno popraviti knjigo.” In na koncu “mama, ti to zmoreš, ti si najboljši pisec, kar jih poznam” in “jaz ti bom pomagala, kakor koli znam.”

Ko sem jaz imela ‘težavo’, je bila ona tu, potrpežljivo in sočutno me je bodrila in niti pomislila ni, da bi me udarila, ko sem že bila na dnu. Moj otrok se ne bi mogel naučiti take reakcije, polne empatije, če bi jaz ostala tista oseba, ki vpije. Ker vpitje zapira komunikacijo, prekinja zveze, zaradi vpitja se ljudje oddaljujejo, namesto da bi se zbliževali. Pomembna stvar je … moja mama je vedno tu zame, tudi takrat, ko naredim kaj narobe.

Moj otrok je to napisal o meni, o ženski, ki je šla skozi težko obdobje, na katero ni ponosna, a iz katerega se je naučila veliko. In v besedah moje hčere vidim upanje tudi za druge.

Pomembno je … da nikoli ni prepozno prenehati z vpitjem.
Pomembno je … da otroci oprostijo – posebej ko vidijo, da se oseba, ki jo imajo radi, poskuša spremeniti.
Pomembno je … da je življenje prekratko, da bi se živcirali zaradi posutih kosmičev in založenih čevljev.
Pomembno je … da ne glede na to, kar se je zgodilo včeraj, je danes nov dan.

Danes se lahko odločimo, da bomo mirno odreagirali. In ko to počnemo, učimo otroke, da mir gradi mostove, mostove, preko katerih lahko gremo, ko imamo težave.

 

Rachel

VIR: http://zastarse.si/2015/05/nikoli-ni-prepozno-prenehati-z-vpitjem/ 


S čim bodo dobri možje obdarili vaše otroke?

Datum objave: 18.12.2015

S katerim darilom boste zagotovo najbolj razveselili svojega otroka?

Pred kratkim sem spoznala dve dekleti različne starosti, ki imata eno močno skupno željo.

Prvo dekle je najstnica, ki mi jo je mama predstavila kot naporno, trmasto, jezikavo, zaljubljeno v neprimernega fanta. Deklico sem spoznala kot izjemno občutljivo, ranljivo, lačno pozornosti in zaljubljeno.
Dekle si želi predvsem stika s starši. Njena želja je, da bi mama v njej prepoznala tudi njene pozitivne lastnosti. Njeno mnenje pa je, da od mame prejema predvsem nerganje glede ocen in njenega fanta.
Najstnica ima občutek, da sta starša vedno jezna nanjo.
Na vprašanje, kdaj se ima s staršema lepo, je odgovorila, da nikoli.
Kaj počnejo skupaj? Prav tako je mnenja, da ničesar ne počnejo skupaj ter da se neprestano kregajo.

 Kaj menite, česa si najstnica želi najbolj od vsega na svetu? Ne želi si nove tablice, novejšega telefona, ne nove torbice … Pravzaprav si želi nekaj zelo preprostega, samoumevnega. Želi si, da bi šla kdaj na sprehod z mamo.

Mamo je že zaprosila, da bi šli skupaj na sprehod. Vprašala je že mamo, če gresta skupaj, pa je dobila odgovor, da raje hodi na sprehode sama. Nisem popolnoma verjela.
Pa sem preverila pri mami. Potrdila je, da na sprehode hodi sama, ker potrebuje mir. Potrdila je, da jo je hčerka vprašala, da bi šli skupaj, pa jo je zavrnila.

 

Drugo dekle je deklica, ki mi jo je mama predstavila kot izredno ljubosumno, nemogočo, težko vodljivo.
Deklico sem spoznala kot izjemno čustveno in ljubosumno na sestrico. Od vsega si najbolj želi biti kdaj sama z mamo. Kaj bi rada počela z njo? Morda pekla, morda kaj izrezovala. Izdelali sva dve sporočili, na kateri je deklica napisala, kaj si želi. Sporočili je pustila na kuhinjskem pultu, mamo je opozorila nanju.
In po desetih dneh mi je prišla povedati nekaj, kar me je zabolelo enako, kot bi mi to sporočil moj otrok. Zaupala mi je, da je sporočilo še vedno tam, kjer ga je pustila. Na pultu. Mama ga še opazila ni.

Kaj je obema dekletoma skupnega?

Obema je nekaj skupnega, potrebujeta pozornost, pozitivno pozornost svojih mam, potrebujeta njun čas. Potrebujeta sporočilo, da sta pomembni.

Kaj pa vi?

Ali tudi v hitrem ritmu življenja spregledate poglede, sporočila svojih otrok?
Si rečete večkrat, samo to še naredim? In tako mine dan, dva, … in otroci odraščanju v pomanjkanju naše pozornosti.

V vsak odnos moramo vlagati najprej čas. Otroci so na čas, ki jim ga namenimo, še posebej občutljivi.
Na tem mestu se zastavlja vprašanje.
Zakaj si starši vzamemo čas šele, ko ima otrok težave?
Čas si starši vzamejo, ko gredo stvari narobe, ko pade učni uspeh, ko jih pokličejo iz šole.
Najstniki mi večkrat povedo, kako starši odreagirajo, ko dobijo dobro oceno. Njihov komentar je, da naj bodo pozorni, da bodo take ocene tudi v prihodnje. Ko pa dobijo slabo oceno, pa se v mnogih primerih zbere vse sorodstvo, ki z nespodbudnimi komentarji otroka še bolj spravljajo v stisko.

Janja Dermastja v članku z naslovom Kaj podariti otroku?, ki je bil objavljen v Nedelu dne, 13.12.2015, opozarja prav na dejstvo, da ne more še tako bogato darilo, za katerega starši odštejejo velike vsote denarja, nadoknaditi slabe vesti, ker nimamo časa za naše otroke.
Psiholog, Dr. Aleksander Zadel, poudarja, da je potrebno v odnose vlagati čas. V hitrem tempu, ko smo razpršeni med različne obveznosti, nam pogosto zmanjka časa za naše najbližje.
»Saj bodo že počakali.« Zavedati se moramo, da ne bodo čakali. Čas, ki ga boste vlagali v odnose, načrtujte vnaprej.

Ali se tudi vam dogaja, da se vam v tednu nabere toliko obveznosti, da si s partnerjem samo še pišeta kdo in kdaj bo šel po otroke? Ali se vam dogaja, da ste le še otrokov taksist, ki ga vozite iz dejavnosti na dejavnost?

In tako minevajo dnevi, tedni, meseci.
Ali čakate praznike in dopust, da si boste vzeli čas za otroke?

Katero je najboljše darilo, ki ga lahko namenite svojemu otroku?

1. Načrtujte čas, ki ga boste v tednu namenili igri z otrokom.
2. Če imate več otrok, posvetite čas samo enemu naenkrat. Ko boste z njim v dvoje, boste vzpostavili stik, ki se ne bo pretrgal. Zvedeli boste za skrivnosti, ki jih otrok v družbi sorojencev ne bi povedal.
3. V tem času, ko boste prebudili otroka v sebi, z njim igrali družabne igre, košarko ali preprosto z njim gledali film, boste nanj prenesli vrednote, ki jih bo ponotranjil zaradi vas. In vzgoja postane preprosta.

Morda se sedaj sprašujete kdaj naj si vzamete čas? Katere so vaše prioritete v življenju? Koliko časa namenjate vzdrževanju kvalitetnih medsebojnih odnosov?
Ponovno si postavite prioritete, pogovorite se s seboj. Kaj je za vas najpomembnejše v življenju? Kateri odnosi?

Čas teče naprej, za nazaj ne moremo spreminjati, popravljati, nadoknaditi.
Poglejte otroka v oči in ga samo poslušajte. Otrok mora biti slišan. Za to potrebujete čas.

Letošnja poslanica ob tednu otroka je bila: Biti slišan.

Katerega darila, ki ga boste postavili pod novoletno jelko, se bo otrok najbolj razveselil?
Pod novoletno jelko pa naj bo v letošnjem letu tudi darilo, napisano na barvnem listku.
»Podarjam ti uro mojega časa. Kaj bova počela in kdaj, pa izberi ti.«

Ali verjamete, da bo to darilo najlepše za vašega otroka? Kljub gori igrač, ki jih bo itak dobil.

In naj vam prišepnem. Tak listek sem našla spravljen v škatli pomembnih stvari pri mojem odraslem sinu. In to je bila potrditev, da je to bilo eno njegovih najlepših daril. Je tu sploh še kaj dodati?

Če se vam zdi, da se zgubljate v oblici obveznosti, da zgubljate stik z vašim otrokom, vas vabim, da se prijavite na 20- minutni brezplačni telefonski pogovor o vzgoji. Vaš otrok je namreč vaše največje bogastvo. Najbogatejše darilo za našega otroka je pozornost, ki mu jo namenimo.
Prijavite se na naslov: carobnapalcica@gmail.com.

 

Neva Strel Pletikos, univ.dipl.pedagogike in prof.sociologije, TA counsulter, NLP coach.

VIR: http://zastarse.si/2015/12/s-cim-bodo-dobri-mozje-obdarili-vase-otroke/ 

Vir fotografije na napovedniku (prva stran): http://www.svetknjige.si/egreetingcard.ashx 


Težave starševstva generacije X

Datum objave: 09.11.2015

Se spomnite otroštva, kajne? 

Ključe od stanovanja smo nosili okoli vratu kot vojaške identifikacijske ploščice, šli sami peš v šolo in se vračali v prazen dom, ker so starši še vedno bili v službi. Šli smo preko prometnih cest, da bi lahko z drobižem, ki smo ga hranili v praznih konzervah, kupili žvečilne gumijev v obliki cigaret.

Naša igrišča so bila bližnja gradbišča – kupi zemlje, mlake z žabami, ki smo jih zbirali kot hišne ljubljenčke. Vzpenjali smo se na drevesa, preskakovali sosedovo ograjo in domov prišli umazani. Poleti smo hodili bosi, podplate smo imeli črne kot oglje, umazanija pa se nam je nabirala za nohti. Šli smo, do koder se je dalo priti z rolkami, kotalkami ali kolesi. Starši so se zmrdovali, ko smo jih vprašali, če bi nas kam peljali. Bili so preveč zasedeni z branjem časopisov, gledanjem limonad ali pitjem piva na stopnicah s sosedi.

Pravili so nam, da ne smemo priti domov pred mrakom. Niti sekundo prej.

Mi smo svoje otroke dobili pozno. Verjetno prepozno. Zdaj smo pa že pri štiridesetih in več, razdražljivi, z vsemi simptomi pomanjkanja spanja, ko menjamo biorazgradljive plenice brez klora, medtem ko se naša raziskovalka Dora pred našimi očmi spreminja v najstnika v polni hormonski krizi. Trdimo, da nam ni žal, da smo čakali, ker smo “najprej morali narediti kariero” in “prihraniti dovolj denarja”, čeprav še predobro vemo, da nimamo ne neke velike kariere ne kupa prihranjenega denarja.

Otroke razvažamo na lekcije šaha, plesa, v glasbeno šolo, na angleščino, plavanje, na rojstne dneve … In čeprav v celoti upravljajo z našim časom, trdimo, da bodo takšne aktivnosti iz njih naredile celovite, družabne, izobražene, kreativne osebnosti …

Zelo redko jih spustimo izpred oči. So naši mladi poganjki, brsti na naših vejah, njihova kvaliteta, trajnost in barva njihovega cveta so popolnoma odvisni od naše pazljivo dozirane in premišljene nege. Že od rojstva jih bašemo v kengurujčke, nato v nahrbtnike in vozičke, jih na vrvici peljemo v vrtec in ko postanejo najstniki, jih opremimo z GPS napravami, da bi jim lahko neprestano sledili.

Spijo v naši postelji do srednje šole.

Čeprav smo mi bili varuške svojih bratov in sester pri svojih komaj devetih letih (z edino odgovornostjo, da ostanejo živi), zdaj mi kot starši plačujemo visoko izobražene varuške s tečajem prve pomoči, ustreznimi priporočili, nespornim FB profilom, ki ne samo da pazijo na naše otroke, ampak z njimi delajo tudi kompleksne origamije, prirejajo predstave in jih učijo filozofijo in kitajščino.

Nas so v šolsko nogometno ekipo vedno izbrali zadnje in ni nam bilo dovoljeno jokati zaradi tega. Govorili so nam, da moramo biti močni in da naj ne bomo cmere. Nihče nas ni tolažil.

Nagrado si je zaslužil en sam otrok od 256-ih, ki je zmagal v teku, ali tisti, ki je dosegel največ točk na tekmovanju. Vsi ostali smo izgubili. Bili smo poraženci. In nam je bilo ok.

Zdaj pa medalje, trofeje, značke in diplome za “trud” in “udeležbo” visijo na zidovih v sobah naših otrok.

Mi smo jedli hrano iz konzerv, škatel in zamrzovalnika. Večerjali smo med gledanjem televizije, ki je lovila samo štiri programe – tri, če je padal dež. S hrano smo vase vnašali tudi vse mogoče aditive, barvila in konzervanse. Svojo dnevno dozo C vitamina smo dobili s pitjem Ore. Staršem nismo smeli reči, da nam hrana ni všeč, da je nočemo in da nismo razpoloženi za tako vrsto hrane. Svoje krožnike smo morali izprazniti, pojesti vse do konca, saj bi drugače poslušali lekcije o lačnih otrocih v državah tretjega sveta. Kar nismo pojedli za večerjo, nas je naslednjega dne čakalo za zajtrk.

Kot starši zdaj svojim otrokom ure in ure pripravljamo popoln obrok, brez glutena, iz domače pridelave …In če jim kaj ni všeč, lahko mirno odnesejo v posodo za organske odpadke.

Kot otroci smo opravljali hišna opravila. Ribali smo linolej na tleh, zlagali perilo, ribali wc školjke, likali zavese in prali avtomobile. Vse to smo počeli, ker so naši starši “tako rekli”, zato, ker so imeli hrbtenico, ker so bili diktatorji, ki smo se jih bali. Skoraj nikoli nismo dobili denarja za opravljanje hišnih opravil. Da bi zaslužili denar, smo morali prodajati sladoled, umivati šipe na bencinskih servisih, raznašati časopis …

Naši otroci dobivajo žepnino že samo zato, ker obstajajo. Oni so preveč zasedeni, da bi lahko imeli pravo delo. Oni imajo pred seboj nepregledno izbiro. Njihovo otroštvo je podobno švedski mizi v all-inclusive aranžmaju. Lahko tudi izbirajo, kako jih bomo kaznovali – ali bodo šli v svojo sobo ali pa jim bomo kaj prepovedali …? In kot da je to sploh pomembno, oni sploh ne poznajo pomena besede “ne”.

Naši starši so se držali stran od šole, verjeli so našim učiteljem in jim prepustili skrb za učenje. Noben ni pisal peticij, če je cel razred dobil negativno oceno na testu.

Noben od nas ni bil nadarjen.

Vsi naši otroci so nadarjeni.

Čez kakšno leto, ko bodo naši otroci starejši, se bodo pritoževali, da smo jih imeli preveč radi, da jih nismo naučili kako zaslužiti za preživetje, kako upravljati z denarjem, da bi jim morali pustiti delati več napak, da bi jim zaradi tega bilo neprijetno. Pritoževali se bodo, da so potrebovali več pravil, več neodvisnosti in manj našega “prijateljstva”, manj časa pred ekranom, manj strukture, manj paranoičnih internet povezav …

Spoznali bomo, da so naši otroci prav tako zj$#* ni kot mi, da so kljub starševski literaturi, blogom, facebook skupinam, Twitterju, Pineterestu, ki nas pumpajo z ogromno količino retorike in neskončno krivdo, naši starševski instinkti in senzibilnost izpuhteli v zrak. Sama vzgoja otrok se skozi čas ni kaj dosti spremenila. Še vedno je tako hudičevo težka. In prav tako kot generacijam staršev pred nami, tudi nam sproti nekako uspeva.

Anjali Enjeti

VIR: http://zastarse.si/2015/10/tezave-starsevstva-x-generacije/


Zgodnje učenje – dolgoročna škoda

Datum objave: 06.10.2015

Otroci, ki so začeli brati že pri petih letih, so med kasnejšim šolanjem slabše brali kot otroci, ki so se naučili brati kasneje.

Veliko učiteljev se pritožuje, da so pod velikim stresom, nekateri celo razmišljajo o odpovedi zaradi pritiska, ker morajo majhne otroke učiti po učnem načrtu in jih pri tem ocenjevati. Učitelji so priča temu, kako so otroci zaradi tega nesrečni in so mnenja, da bi se otroci mnogo tega naučili skozi igro in z druženjem. Znanost potrjuje njihovo stališče, pravi razvojni psiholog Peter Gray.

Številne raziskave so pokazale, da zgodnje učenje šolskega gradiva na začetku res izboljšuje rezultate, na dolgi rok pa dejansko prihaja do nazadovanja, predvsem v smislu socialnega in čustvenega razvoja, še pojasnjuje Gray.

V Nemčiji so že v 70-tih letih naredili primerjavo med 50 vrtci, ki so bili usmerjeni na otroško igro in 50 vrtci, ki so bili usmerjeni na učenje po navodilih. Kljub boljšemu predznanju druge skupine jih je prva skupina v četrtem razredu presegla v vseh pogledih. Zgodnji učenci so bili slabši pri matematiki in branju kot tudi v socialni in čustveni zrelosti. Zaradi teh ugotovitev so kljub globalnemu trendu v Nemčiji opustili zgodnje učenje in se v vrtcih vrnili na igranje.

Podobne raziskave, ki so jih naredili v Ameriki, so dale enake rezultate. Uspešnejši začetki otrok z učnim predznanjem pred otroci, ki so šolo pričakali v igri, v šolskih klopeh hitro zbledijo. Daljša raziskava poleg tega kaže, da imajo pri starosti 23 let otroci iz skupine, ki je zgodaj pričela z učenjem, več možnosti, da skrenejo s prave poti kot otroci, ki so predšolsko obdobje preživeli v igri.

Kaj je lahko vzrok takšnih posledic zgodnjega učenja?

Gray je prepričan, da poudarek na uspehu in napredovanju pušča negativne posledice na otroke. Otroci, ki se veliko igrajo, pa se naučijo razumeti z drugimi, se skupaj z drugimi igrati, načrtovati svoje dejavnosti, naučijo se premagovati razlike in postanejo odgovornejši.

Tudi drugi strokovnjaki za otroški razvoj poudarjajo napačne predstave današnjih ustvarjalcev izobraževalne politike o tem, kako učiti otroke.

Igra se pogosto šteje za nezrelo dejavnost, s katero se ne doseže ničesar, a brez nje ni razvoja, nadzora občutkov in pozornosti, pravi David Whitebread, kognitivni psiholog iz Cambridga.

Izkušnja igre spreminja nevronske povezave v prednjem delu možganov, česar brez igre ni, pravi Sergio Pellis, profesor kanadske univerze. Te spremembe so potrebne, da dozori center za nadzor izvršilne funkcije možganov, ki regulira čustva, načrtuje, rešuje probleme. Igra pripravi mlade možgane na življenje, ljubezen, učenje. “Ta igra mora biti popolnoma svobodna – brez trenerjev, pravil, usmerjanja! Naj gre za potiskanje, brcanje, delanje gradov iz peska ali nekaj tretjega, otroci morajo sami določiti pravila. Čelni korteks tako tvori nove nevronske povezave, ki urejajo zapletene družbene odnose,” pojasnjuje Pellis.

S preučevanjem živali so znanstveniki odkrili, da igra aktivira cel neokorteks in da se je tretjina genov, ki so jih preučevali, bistveno spremenila že po pol ure igranja. “Pri ljudeh igra razvija socialne veščine, ki vodijo k boljšemu uspehu v šoli,” pojasnjuje Pellis, ko se sklicuje na raziskavo, ki je pokazala, da imajo otroci, ki imajo v tretjem razredu boljše socialne veščine, v osmem razredu boljše ocene. “To je verjetno tudi razlog, da imajo države, v katerih so daljši šolski odmori, tudi boljše učence.”

Jay Giedd, nevrolog z Univerze v San Diegu je posvetil kariero proučevanju načinov, s katerimi se možgani razvijajo od rojstva do zrelosti. Njegovo mnenje je, da otroci, mlajši od 7, 8 let niso prilagojeni didaktičnim pojasnilom, ampak aktivnemu raziskovanju. Pri predšolskih otrocih klasično učenje ubija željo po raziskovanju.

Posebej poguben je pritisk na majhne otroke, da se učijo brati. Pismenost obstaja šele 6.000 let in možgani evolucijsko niso pripravljeni na tako kompleksno nalogo. To ni veščina, ki se jo pridobi spontano, tako kot hoja. Novejša nemška raziskava iz leta 2012 je pokazala, da so otroci, ki so pričeli brati s petimi leti, v poznejših letih slabše brali od otrok, ki so se tega naučili kasneje.

Povzeto s Psychology Today

vir: http://zastarse.si/2015/08/zgodnje-ucenje-dolgorocna-skoda/


ODVAJANJE OD STARŠEVSKEGA PRETIRAVANJA

Datum objave: 25.09.2015

Ta program je bil napisan kot spodbuda dobronamernim, predanim, inteligentnim in ljubečim staršem, ki se počutijo nemočne, da bi svojim otrokom prenehali preveč popuščati, jih pretirano ščititi in zaposlovati z aktivnostmi. Staršem, ki postanejo nervozni, če njihovi otroci niso popolni na vseh področjih. In staršem, ki so dovolili, da samostojnost, odgovornost in odpornost niso visoko na seznamu lastnosti, ki se jih trudijo razviti pri svojih otrocih.

Wendy Mogel

 

  1. Niti pomislite ne, da takšen kot je vaš otrok danes, pomeni, da bo takšen vse življenje. Otroci gredo skozi obdobja in ta obdobja so lahko odlična ali obupna.
  1. Ne poskušajte popravljati tistega, kar ni pokvarjeno in sprejmite naravo vašega otroka, tudi če je sramežljiv, trmast ali ne blesti ravno pri matematiki.
  1. Ko gledamo na kaj od blizu, vidimo tudi slabosti. Povsem normalno je, da se vam otroci vaših prijateljev zdijo boljši od vaših.
  1. Zberite pogum in preprosto recite »ne«. Ne poskušajte vsakič iskati rešitev, ki bi bila vašemu otroku bolj všeč.
  1. Spodbujajte otroka, da preživi več časa zunaj in da v tridimenzionalnem svetu uporablja vseh pet čutil. Pošljite ga na taborjenje za najdaljši čas, ki si ga lahko privoščite. Naj gre cela družina v naravo in tam uživajte.
  1. Ne zamešajte otrokovih želja s potrebami. Ne padajte na sladke besede in razlikujte med pravicami in privilegiji.
  1. Zapomnite si, da vaši otroci niso sezonske rastline ali cvetlice iz rastlinjaka. Pustite jih, da malce ozebejo, jih zmoči dež ali postanejo lačni. Tako bodo lahko cenili, da se lahko ogrejejo, da so suhi in siti.
  1. Ne bodite v vlogah šerpe, sluge, tajne policije, osebnega kuharja ali sobarice. Vaši otroci so že po naravi pripravljeni, da postanejo sposobni, zato jih pustite, da stvari počnejo sami.
  1. Preden pričnete godrnjati, opominjati, kritizirati, svetovati, komentirati ali pretirano pojasnjevati, si povejte »Zakaj to govorim?« Poslušanju namenite štirikrat več časa kot govorjenju.
  1. Spomnite se, da so razočaranja obvezen del priprav na življenje. Ko vaš otrok ne dobi vabila na rojstni dan, vloge v predstavi ali ne pride v ekipo, ostanite mirni. Brez takih izkušenj bi se težko znašli v realnem življenju.
  1. Bodite na preži, ne pa tudi v stanju pripravljenosti. Ustavite se in pomislite: je ta situacija na mojega otroka nevarna ali samo neprijetna? Je to nujni primer ali samo novi izziv?
  1. Naučite se imeti radi besedi »poskus« in »napaka«. Pustite svojemu otroku delati napake preden gre na fakulteto. Omogočite mu toliko svobode, koliko odgovornosti in sposobnosti kaže, ne glede na to, kaj in koliko smejo drugi otroci.
  1. Ne bodite presenečeni in ne izgubljajte poguma, če vaš veliki otrok dobi napad besa ali izliv čustev. Razumnost ni enako kot zrelost in koraki nazaj so popolnoma normalni. To se tudi nam dogaja, le da si mi lahko privoščimo kozarček.

  1. Dovolite otroku početi stvari, ki vas strašijo. Če želite, da postane samostojen in samozavestenn, morate otroku pustiti, da določene korake naredi sam, samostojno, brez da ga držite za roko.
  1. Ko se vaš najstnik grdo obnaša do vas, ne jemljite tega osebno. Njegov karakter ocenjujte po tem, kaj govorijo učitelji, starši tujih otrok, sosedje, kako se obnaša do prodajalcev in do osebja v restavracijah. Ne ocenjujte ga po prijaznosti do ostalih članov družine, jasnosti izražanja ali številu očesnih kontaktov.
  1. Ne dovolite svojemu otroku, da kar tako odneha od neke aktivnosti ali se izogne čemu, kar nima rad. Njegova pravica je sovražiti osebo, aktivnost ali institucijo in težko mu boste spremenili mnenje. Ne glede na to je njegova obveznost, da nadaljuje začeto in da izpolni svoje obveznosti. A vseeno upoštevajte tudi otrokovo stališče, ko kaj načrtujete.
  1. Ne trudite se biti super do svojih otrok samo zato, ker se vaši starši niso poskušali uskladiti z vašimi čustvenimi potrebami. To se običajno, po obdobju razvajanja, zaključi s starševskim izlivom besa.
  1. Ne hvalite se s svojim otrokom, razen če se vam zdi, da potrebuje nekaj reklame. Spomnite se, da ocene in priljubljenost vašega otroka nista merilo vaše vrednosti kot starša. In da ostali verjetno pretiravajo.
  1. Počakajte vsaj en dan, preden pošljete jezno sporočilo otrokovemu učitelju, trenerju ali staršu problematičnega sošolca. Problem najprej prespite.
  1. Razmislite o dolgoročnih posledicah izogibanja pravil, ki ste jih sami postavili. Če pokažete, da pravila obstajajo zato, da bi jih kršili in da vedno obstajajo bližnjice, boste svojemu otroku dali dovoljenje za goljufanje pri testih.
  1. Ne dajajte pomena dobremu glasu določenih šol in fakultet. Starši pogosto pozabljamo, da je uspeh odvisen od kvalitete učencev in ne od statusa izobraževalne ustanove.
  1. Do učiteljev se obnašajte kot do strokovnih ljudi, ki so na vaši strani. Svojemu otroku nudite priložnost, da se nauči spoštovanja, kar je enako pomembna lekcija kot tista iz matematike.
  1. Hvalite postopek, ne rezultata. Namesto da ploskate pri vsakodnevnih dosežkih, hvalite otrokovo vnemo in marljivost, ker s tem spodbujate veščine in navade, ki vodijo do uspeha.
  1. Če želite pripraviti vašega otroka na stopnjo pritiska in količino obveznosti, ki jih bodo imeli na fakulteti, dobro premislite, preden najamete zasebnega profesorja.
  1. Z ocenjevanjem splošnega nivoja zrelosti vašega otroka prakticirajte razumen nadzor nad njegovimi online aktivnostmi. Bodite v koraku z novimi tehnologijami in priljubljenimi aplikacijami, da vaš otrok ne bi brez krmarja zaplul v neznane vode.
  1. Smatrajte običajna hišna opravila in obveznosti, ki jih otrok opravlja za žepnino kot boljšo priložnost za učenje izvenšolskih aktivnosti. To bo vašega otroka naredilo »zaposljivo« (in zaposleno) odraslo osebo.

 

VIR: http://zastarse.si/2015/09/odvajanje-od-starsevskega-pretiravanja-v-26-korakih/ 


Generacija s posebnimi potrebami

Datum objave: 18.09.2015

Podajamo vam prirejen prevod zapisa srbske avtorice Jovane Papan, ki na podlagi svojih lastnih izkušenj izraža zaskrbljenost do današnjega odnosa staršev do svojih otrok. Sami presodite, če je okolje, ki ga opisuje, resnično tako drugačno od okolja, v katerem živimo mi.

 

Ali se sploh da v odstotkih izraziti, za kako nesposobne in neumne imamo svoje otroke danes? Moj oče se je rodil 1941. leta. Če se za kakšno generacijo lahko reče, da je odrasla v težkih razmerah, je to bila njegova. Ti otroci so resnično bili »preobremenjeni«. Grozote vojne, obnova države … nešteto njih je bilo sirot, ves čas so živeli v bližini smrti, revščina je bila povsod …

Na zimskih počitnicah v tretjem razredu osnovne šole, davnega leta 1950, je njegova učiteljica učencem naložila, naj se na pamet naučijo pesem Krst pri Savici, daljšo epsko pesnitev.

»In vsi ste se jo naučili na pamet?« sem ga vprašala, ko mi je to enkrat omenil.

»Seveda, morali smo,« je odgovoril, kot da ga sprašujem kakšno neumnost.

To zimo je moja hčerka, ki hodi v peti razred, tudi dobila za branje narodne epske pesmi.

»Katere pesmi ste dobili?« sem jo vprašala.

»Besede za sladkosnede, Pomladna ladja … in, če kdo lahko, Krst pri Savici.«

»A če se jo lahko nauči na pamet?« sem vprašala.

»Ne, če jo lahko v celoti prebere,« je odgovorila, kot da sprašujem neumnosti.

Se pravi, da smo v roku 60 let prišli od tega, da smatramo učenca tretjega razreda osnovne šole sposobnega, da se nauči na pamet pesem, dolgo več kot 500 vrstic, do tega, da učenca petega razreda smatramo za nesposobnega, da to isto pesem samo prebere. Ali se sploh da v odstotkih izraziti, za kako nesposobne in neumne imamo svoje otroke danes?

Vsekakor lahko mi o tem razglabljamo, ali je sploh potrebno, da se otrok uči na pamet Krst pri Savici, a ne verjamem, da bi kdorkoli oporekal dejstvu, da bi bili danes vsi zgroženi, celo besni, če bi bilo kaj takega zahtevano od otrok. Niti učitelj v petem razredu ne bi s takšno zahtevo dobro šel skozi, kaj šele učitelj tretjega razreda. Bistvo je v tem, da smo se mi sami odločili, da otroci niso dorasli takšnim izzivom in da nam otroci, na žalost, verjamejo. Morajo verjeti, saj smo mi njihovi starši. Če mi ne vidimo več v njih, kdo bo potem videl?

Vsak dan mi v oči padajo scene iz vrtca, v katerega vozim svojega otroka. Že dolgo opazujem, kako izgleda preoblačenje in preobuvanje, ko otroci pridejo v vrtec ali odhajajo iz njega. Občasno sem priča, da se kakšen otrok sam sezuje, obleče, odnese svoje čevlje ali jakno na svoje mesto ali da vzame sam copate iz omarice.

Dobesedno do solz me spravijo starši, ki se do svojih otrok obnašajo, kot da bi bili hendikepirani, ne samo nesposobni to sami narediti, ampak tudi nesposobni ostati mirni, medtem ko starši to naredijo namesto njih. Medtem ko mame klečijo pred njimi in jim poskušajo natakniti čevlje, oni brcajo, grizejo, se pačijo, tekajo naokoli z eno tenisko in enim rokavom v jakni … Ne bi želela nobenega užaliti, a se pogosto vprašam, če bi kdaj prišel v naš vrtec kakšen starš iz tistih petdesetih z začetka zgodbe, mar ne bi pomislil, da je prišel v neki zavod za otroke s posebnimi potrebami?

Ne samo da se naša pričakovanja do otrok neprestano zmanjšujejo, ampak se zmanjšujejo vse hitreje. V času, ko so moji starejši otroci hodili v vrtec, 6 do 7 let nazaj, so bili nastopi, na katerih se je povsem lepo recitiralo, pelo, zdaj pa se je vse skupaj zreduciralo na poskuse s številnimi prekinitvami in sufliranji, katerim sledijo ovacije, kakšnih si ne bi zaslužila niti Shirley Temple. Kot da so vsi izgubili vnemo in upanje, da lahko nekaj nastane iz naših otrok, pa je potem vse postalo dovolj dobro. Edino, s čemer nismo nikoli zadovoljni, je, koliko so otroci jedli in kako toplo so oblečeni.

Niti ni več vrtčevskih zimovanj. Pred sedmimi leti je mlajša skupina – vse sami triletniki – z vzgojiteljico brez problemov preživela sedem dni na planini. Zdaj so potovanja za mlajšo skupino celo ukinili, v srednji skupini pa je nemogoče zbrati dovolj otrok, kateri starši verjamejo, da lahko njihovi otroci preživijo cel teden brez njih. Da, tudi denar je problem, a niti približno tak, kot je skrbno negovana nebogljenost otrok.

Za konec še ena primerjava. Tokrat med štiriletniki iz našega vrtca, ki nikoli niso sami obuli natikačev, in štiriletnim Richardom Bransonom, britanskim milijarderjem, ki se trenutno ukvarja z vesoljskim turizmom. Namesto da ga lovi z jakno po vrtcu in se hvali, da ga danes noben ni ugriznil, je Bransonova mati nekega dne, ko je imel štiri leta, ustavila avto in ga napotila, da sam najde pot do precej oddaljenega doma, kar je tudi storil. To mu je, kot pravi, vlilo samozaupanje, ki je obeležilo celo njegovo neverjetno uspešno življenje. Ali se sploh da v odstotkih izraziti, za kako nesposobne in neumne imamo svoje otroke danes?

Jovana Papan

vir: http://zastarse.si/2015/09/generacija-s-posebnimi-potrebami/ 


Starši in otroci prvič v vrtcu

Datum objave: 01.09.2015

Ime mi je Mojca. Stara sem eno leto. Jutri grem v vrtec. Ne vem, kaj je to, čeprav mi mamica že nekaj časa o njem veliko pripoveduje. Praviš, da so tam otroci, igrače in prijazna gospa, ki bo pazila name v času, ko boš v službi. Praviš, da boš šla z mano v vrtec in se tam nekaj časa z mano tudi igrala. To mi je všeč, saj velikokrat obiščeva igralnice in se žogava, ko pa postanem utrujena, odideva domov. Zvečer v postelji mi ponovno pripoveduješ o vrtcu, da je podoben tistim igralnicam. Ja, mami, vidim, da ti je pomembno, da obiščeva še to igralnico. V njej mi je vedno lepo, saj je toooliko igrač in veliko otrok.

Zjutraj pojem zajtrk, lepo me oblečeš, me položiš v avto in se odpeljeva. Skozi avtomobilsko okno opazujem hiše, avtomobile, ljudi, semaforje … Avto se ustavi. Vzameš me v naročje in praviš: »Poglej, to je vrtec, Mojca.« Pogledam veliko hišo z velikimi okni in velikim igriščem. Čeprav imaš nasmeh na obrazu, čutim tvoj trdi objem. Hodiva hitro, nato počasi in spet hitro. Daj, mamica, saj praviš, da je tukaj lepo. Zakaj si tako neodločna? Ko vstopiva skozi pisana vrata, me posedeš na majhno klopco, mi sezuješ čevlje in obuješ copate. Drugačni so kot tisti doma. Izza vrat slišim glasove … podobni so tistim iz igralnic, ki jih obiskujeva. S tresočo roko potrkaš na vrata. Zakaj me tako trdno držiš, saj praviš, da je tukaj zabavno! Vrata se odprejo … pozdravi naju gospa s čopki. Široko se nasmehne in naju povabi v igralnico. Položiš me na blazino in se usedeš poleg mene. Ko se pogovarjaš s prijazno gospo, zagledam deklico z medvedkom v rokah. Odpravim se k njej, ko me položiš nazaj na blazino. Prijazna gospa prinese knjige in mi jih pokaže. Rada jih gledam. Še malo se razgledam po igralnici, ko že morava oditi domov. Prideva še kdaj?

Naslednji dan se ponovno odpeljeva v veliko hišo z velikimi okni in velikim igriščem. Vrata ponovno odpre prijazna gospa s čopki. Zopet me položiš na blazino, sama pa se usedeš na mali stolček. Razgledam se naokrog. Fantek v kotu se igra z majhnimi žogicami, deklica z medvedkom vleče škatlo s police, gospa s čopki v rokah drži pisane kocke. Fantek vleče škatlo s knjigami, se spotakne in pade na mojo nogo. Au, to boli! Mami! Malo prej si še sedela na stolčku, zdaj pa te ni več. Mami, kje si? Gospa s čopki me vzame v naročje in me tolaži. Drugače me drži kot ti, njene dlani niso tako mehke kot tvoje. Mamica, kje si? Skozi vrata pokuka znan obraz … Mami. Pojdiva domov, utrujena sem.

Ko me naslednji dan zopet položiš v avto, vem kam se peljeva. V veliko hišo z velikimi okni in velikim igriščem. Nisem prepričana ali mi je tam všeč. Sploh pa mi ni všeč, ko izgineš. Ko vrata odpre gospa s čopki in me predaš v njeno naročje, zajokam. Kaj ne greš z mano? Me boš tukaj pustila? Kaj pa naj počnem brez tebe? Zmeraj si se igrala z mano! Ne, ne zanimajo me vaše knjigice, ne zanimajo me vaše kocke, ne zanimajo me vaši pliškoti … ta juha ima drugačen okus … ne morem zaspati, kje je moja blazina …. Ti nisi moja mami. Hočem svojo mamico!! … Mami, tukaj si, objemi me! Ne izpusti me iz rok! Hočem biti pri tebi. Ne, mami, ne bom sama spala, hočem biti pri vama z očkom.

Ko ponovno zagledam gospo s čopki, se uprem. Ne, ne grem noter, če ne greš ti z mano, mamica. Zakaj mi govoriš, da je vse vredu, če vidiš, da jokam, zakaj me pošiljaš po medvedka, saj imam svojega, zakaj mi mahaš in mi pošiljaš poljubčke? Odhajaš? Kdaj prideš?

Gospa s čopki se usede na blazino, vzame knjigo in mi začne prepevati. To pesmico pa poznam! Fantek z žogami in deklica z medvedkom se usedeta poleg. Gospa s čopki jih poboža in požgečka po trebuščku. Smejita se. Tudi mene poboža in me požgečka po trebuščku. Zasmejim se. Ne, jezna sem in žalostna, ne smem se smejati. »Pika, poka, pikapolonica …«, tudi to pesmico poznam. Gospa s čopki me ves čas tolaži, njen objem ni več tako tuj. Tudi v njenem naročju je prijetno. Pa toliko pesmic pozna. In tako prijeten glas ima.

Aha, vem, kam greva, mami, v vrtec. V tisto veliko hišo z velikimi okni in velikim igriščem. Praviš, da moraš v službo, vendar bi bila raje z mano. Ne razumem, kaj je služba, verjetno sem še premajhna. Všeč pa mi je, ko mi obuješ tiste posebne copatke in me stisneš k sebi. Tudi očka tako naredi. Vsako jutro, pred tistimi pisanimi vrati. Takrat mi je lažje in vem, da boš hitro prišla pome.

Kako pomagati otroku in sebi, da ob uvajalno obdobje čim manj stresno?

Otroci se ob vstopu v vrtec zelo različno odzivajo. Nekateri nimajo nobenih težav in že prvi dan imamo občutek, da so v tem okolju že od nekdaj. Novi situaciji se zelo hitro prilagodijo. Drugi imajo normalne prilagoditvene težave: jokajo, so občutljivi in nemirni, odklanjajo hrano, težje zaspijo, so razdražljivi. Spet tretji pa na novo okolje reagirajo z boleznijo. Starši so dostikrat presenečeni nad reakcijo svojih otrok, saj jih poznajo kot radovedne, vedoželjne in vesele malčke. Zato se tudi sami znajdejo v neznani, stresni situaciji. Kaj narediti, da bo uvajanje potekalo čim manj stresno?

Predvsem bodite prepričani v svojo pravilno odločitev. Če bo otrok začutil, da niste popolnoma prepričani v (od)ločitev, bo to začutil, kar pa bo otežilo uvajanje. Sprijaznite se z dejstvom, da večina otrok ob ločitvi od staršev joka in protestira, kar je razumljivo, saj osebe, pri kateri bo preživel polovico dneva, vendarle ne pozna. Spoznati jo bo moral in se nanjo navaditi, za to pa je potreben čas. Vaš dober odnos in komunikacija z vzgojiteljico pa bo otroku dala občutek, da je neznana oseba vredna zaupanja.

Otroci se na novo okolje navadijo v različnem času, nekateri dokaj hitro, nekateri pa nekoliko počasneje. Bodite potrpežljivi, vztrajni, ljubeči, za uvajanje si vzemite čas, držite se dogovorov prihoda in odhoda iz vrtca. Otrok naj spozna, da vsakemu SLOVESU sledi tudi SNIDENJE. V tem času se otrok nekoliko bolj naveže na enega od staršev (kamorkoli boste šli vi, tja bo želel tudi otrok), ga ne izpusti izpred oči, postane nekoliko bolj razdražljiv, saj ne zna izraziti svojih čustev in občutkov. Pomembno je, da ste do otroka razumevajoči, ga tolažite in mu dajete občutek varnosti in razumevanja. Predvsem pa v tem času ne poskušajte z odvajanjem od ninice, dude, dojenja ali plenic. Navajanje na novo okolje je za otroka dovolj velika sprememba, da ne potrebuje dodatnih stresov, ki odvajanje spremljajo. Ninica mu bo v času vaše odsotnosti celo dala občutek varnosti, z njeno pomočjo se bo otrok lažje ločil od vas in potolažil.

Vsak otrok se z novim okoljem spoznava na svoj način in v svojem tempu, zato ne bodite zaskrbljeni, če vaš otrok potrebuje za privajanje na novo okolje nekoliko dalj časa. Zaupajte vase in v otroka, uspelo vam bo!

 
 Avtorica članka: Lea Cerin
Lea Cerin 
Sem ustanoviteljica Rumene hiške, ki se ukvarja z zasebnim varstvom in svetovanjem za učenje, namenjeno otrokom in staršem. Na spletni strani pišem o napotkih kako se učiti, da bo učenje učinkovito, hitro in zabavno. Predvsem pa sem žena in mama trem deklicam.