V najmlajših skupinah, kjer se igrajo otroci stari od enega do dveh let, smo danes uživali v številnih zanimivih dejavnostih. Otroci so ustvarjali s slanim testom in pečatniki. Senzorni kotiček je bil poln različnih materialov, ki so otrokom omogočili raziskovanje tekstur in oblik. Poleg tega smo se zabavali pri igri s koruzo, vozili ter razvijali fino motoriko z natikanjem jabolk in hrušk na drevesa. Otroci so uživali tudi v poligonu, sestavljenem iz blazin, kjer so se lahko sproščeno premikali in raziskovali.

Bilo je veselo in dinamično, saj so otroci prehajali med igralnicami in se igrali v različnih kotičkih, kar je spodbujalo njihovo radovednost in socialne veščine. Veselimo se novih raziskovanj in iger v prihodnje!

V skupini Lunica v mesecu oktobru raziskujemo svet gasilcev! Vsi imamo zelo radi gasilske avtomobile, ki glasno delajo “viuviu” in seveda tudi pogumne gasilce, ki nam pomagajo, kadar je težava. Zato smo se odločili, da bomo za ves mesec postali pravi mali gasilci in doživeli ogromno zabavnih dogodivščin!

Vsak teden smo počeli nekaj novega. Na začetku meseca smo se igrali posebno senzorično igro, kjer smo v pesku in škatlicah iskali skrite gasilske avtomobilčke in gasilce. Med iskanjem smo se naučili ogromno o oblikah in barvah, hkrati pa smo s prsti pridno tipali in raziskovali. Kdo bi si mislil, da so naši gasilci tako dobri pri iskanju!

Sledila je zabavna igra, kjer smo se ob zvokih gasilske sirene hitro prelevili v gasilce in tekli v našo “garažo” – tokrat so bili garaže kar obroči. Igro smo poimenovali Gasilci v garažo in ob njej se vedno smejimo do solz, ker vsi tečemo tako hitro, da nas nogice komaj dohitevajo!

Pa to še ni vse! Poslušali smo tudi različne zvoke prevoznih sredstev – gasilske sirene, reševalce, avtobuse in še mnogo drugih. Najbolj vznemirljivo je bilo ugibati, katero vozilo se oglaša, in takrat smo vsi zelo glasno klicali: “Silski ato!” 🚒

Najboljši dan v mesecu pa je bil, ko nas je obiskala naša pogumna vzgojiteljica, preoblečena v gasilko! Oblekla si je čisto pravo gasilsko jakno in čelado. Komaj smo jo prepoznali, ampak smo hitro ugotovili, da je to ona, ki nas vsak dan spremlja skozi vse naše dogodivščine. Seveda smo vsi hoteli poskusiti opremo – čelada je bila malce velika, ampak smo se vsi počutili kot pravi gasilci.

Da bi vse svoje gasilske spretnosti preizkusili še v praksi, smo v telovadnici postavili gasilski poligon! Tam smo plezali, skakali čez ovire in plazili pod lestvami. Vsi smo uspešno prestali preizkušnjo in postali pravi mali junaki. Vsak je dobil “gasilsko” petko in veliko pohvalo.

Oktober je poln smeha, vznemirjenja in novih znanj. Naši gasilci so bili resnično pogumni in vedno pripravljeni na akcijo. Zdaj že nestrpno čakamo na naslednje mesece in na nove dogodivščine, ki nas čakajo!

Vetri smo raziskovali kaj se skriva v jesenskih škatlah. Sprva smo si vzeli tisto na kateri je pisalo “za najmlajše” in v njej našli prav prisrčno pravljico – Mala miška in veliko rdeče jabolko. Nato smo odkrili še prstne lutke in vzgojiteljica nam je zaigrala predstavo.

Naslednji dan nas je v igralnici pričakala nova škatla tetke jeseni, na kateri je pisalo “gumitvist”. Seveda smo tudi mi preizkusili, kaj vse lahko z njim počnemo. Tako smo odkrivali raznolike možnosti – kadar nismo mogli preko ovire, smo našli pot spodaj. Nekajkrat smo pošteno lovili ravnotežje, z vajo pa postajali vedno bolj spretni.

Najbolj smo se otroci razveselili kamišibaja Razbita buča. Pravljice so nam že dobro znane, še posebej pa smo uživali ob glasbenem kamišibaju. Seveda smo se na koncu tudi sami preizkusili v igranju na instrumente.

Po škatlah, ki nam jih je pripravila tetka jesen, bomo še posegali. Veselimo pa se že vseh doživetij, ki nas v oktobru še čakajo …

Otroci skupine Žarek so se že privadili na novo igralnico, na nove kotičke v njej, na nove igrače in na svetel zelen razgled. Zelo radi gledajo skozi velika okna in opazujejo, kaj se dogaja zunaj. Nekega septembrskega dne je pihal veter in pozibaval liste na drevesih. Otrokom je bil ta ples vetra zelo všeč.

Nekaj otrok je na preprogi gledalo slikanice. Kar naenkrat se zasliši: »Glej, zmaj!« Otroci, ki so opazovali liste v vetru, so gledali, kje zunaj je zmaj, a bil je le naslikan v knjigi. In tako se je rodila ideja, da bi izdelali svojega zmaja.

Najprej smo izdelali velikega skupnega zmaja, poimenovali smo ga Žarko. Potem pa je vsak otrok izdelal še svojega majhnega zmaja. Ti krasijo garderobo in okna naše igralnice.

Zmaja Žarkota smo nesli tudi na igrišče in otroci so z njim tekali okoli hriba. Neznansko so uživali.